Ni sindrom je virus

V resnici se je začelo po Šentiljski, ko sem ugotovil, da so moji terenski copati za odpad.  Torej ni preostalo drugega, kot da nabavim nove, za Šentiljsko, Pohorje, za takšne blatno spolzke terene pač. In tukaj se je začela kalvarija nakupovanja. Če lahko kakšno stvar kupim za sebe za obleč je to ponavadi prva trgovina, pa z svetlobno hitrostjo ven, če se le da seveda. Pri čevljih pa to nikakor ne drži, pri tekaških copatih pa še sploh ne. Pa ne za to, ker bi bi bil bolj zahteven uporabnik, ampak preprosto, ker pač moje noge niso najbolj po JUS-u ( če še velja).

Torej najprej, moja stopala so spredaj dokaj široka, da o višini narta sploh ne govorim, ampak slednje se da čisto normalno kompenzirati z vezalkami, pri širokem sprednjem delu stopala pa je seveda druga pesem.

Večina mojih copat je Nike, pa ne za to, da bi bil ne vem kašen oboževalec, ampak preprosto za to, ker so spredaj širše kot ostali modeli. Sem poskušal že vse živo, tudi tokrat, od Salamonk, do Adidask in Asicovih copat. Ampak v Nikecah sem se počutil najbolje, tako da ni bilo dvoma kaj kupit.

Tako sem včeraj šel z njimi na prvi dogi tek, zokne pa sem imel tiste ki sem jih dobil na Gardi, tudi že preizkušene.  Prvi vzpon se je začel z bolečimi mišicami. OK vem kaj je to, saj mislil sem si. To ponavadi v tem hladnem vremenu pomeni, da nisem ogret, ker se ponavadi kar zaženem v hrib. Bolečine so na začetku neznosne, tako da sem moral vmes tudi hodit, hitra hoja bolečino premaga in že pridem na vrh. Potem pa je še samo "malo" gor pa dol, pa gor in že sem na Zg. Velki. Ponavadi pridem, ko ravno hodijo iz maše. No včeraj sem imel to srečo, da so ravno odprli vrata, ko sem tekel mimo. No v glavnem, s tekom sem nadaljeval, ni bilo sicer to to, ampak je šlo. In če sem na začetku moral gor, sam seveda moral tudi dol. In ko gre dol je seveda treba tečt. In tečem. Čutim neke mravljince ops, kaj te je to si rečem, a grem dalje, potem pa naenkrat bolečina  nekje nad gležnjem. Madona  bolečina postaja neznosna a se ne vdam. Ko pridem v dolino pravo olajšanje, ko pa pričnem hoditi pa prava muka. Hodim kot da bi pretekel najmanj celo Šentiljsko, pa še takrat sem lažje šel po stopnicah.

Potem doma razmišljam. Ja zakaj pa sem sploh obul te copate, če pa so terenski, jaz pa cel čas tekel po asfaltu, a so krivi zokni ali copati, je to poškodba ali samo bolečina, a sem kupil klump copate, ali še bom lahko tekel v njih, bo šlo z njimi po Šentiljski, kdaj bom spet šel tečt, v katerih copatih...???

V glavnem najprej je kriv Aleš, nato pa Rado.  Očitno ni sindrom, ampak virus!