Po Bielu, ki ga letos ni bilo

Letos me v Bielu ni bilo. In tudi drugo leto  me ne bo. Družinske obveznosti pač padejo ravno na ta vikend. Dve leti sanj je odnesla poškodba desnega kolena. Najprej se je v momentu zrušilo vse kot hiša iz kart, a nekaj upanja je le še bilo, potem je sledilo razočaranje, da ne bo šlo. Vmes sem bil vesel, da sem pod streho spravil vsaj Mojih50.  In s predčasnim počitkom, ki sem ga planiral sicer šele po Bielu, je padla tudi motivacija. V resnici me je reševala Marjetka. Najini skupni teki so me rešili, da nisem obležal na kavču...  Še pisanje bloga mi je nekako postajalo obveznost in zato nekako odveč. Pa ne, da se od zadnjega prispevka ni nič dogajalo. Prav nasprotno.  V Mozirju sva skupaj pretekla prvih 11 km, za drugi krog pa nisem imel  niti volje, da bi ga v tisti vročini zaključil, čeprav sem še vseskozi skorajda do konca cincal ali naj grem še enega ali pa ne.

In vročina je postala prav posebno poglavje zame. Očitno nisem več za te vročinske teke (no ja, saj je vprašanje, če sem sploh kdaj  bil), tako da sem se odločil, da bo poletje bolj namenjeno kolesarjenju , kot teku. In ker na vikend obisk morja nisem vzel s seboj kolesa, sem tekel. To je šele bila katastrofa. No ja, saj podlage in proge tudi ni bilo prave...

So pa bile zato prave plaže in odklop tudi ...

In odklop je bil potem tudi pri teku, ja vročina pač. Šele včeraj sem opravil po dolgem času solidnih 10 km, današnjih 78 km na kolesu pa je tako ali tako super.

Očitno se počasi pobiram, čeprav pogled na celoten mesec junij  mogoče kaže neko drugo sliko...