Orebić - Korčula - Dubrovnik - Živogošče 2007

Evo, pa se je prvi del našega dopusta že iztekel. Kar nekam hecno se mi zdi, saj smo običajno na pot odhajali šele konec julija in se vračali domov tam nekje do sredine avgusta. No ja, letos je pač vse malo premaknjeno, pa nič za to. Izkazalo se je tudi, da smo tokrat imeli z vremenom več sreče, kot običajno. Prvič, odkar hodimo skupaj na morje, se je namreč zgodilo, da nas ni niti enkrat namočil dež:) Nas je pa zato skoraj odpihnilo in to ravno zadnjo noč v Orebiću. No, pa da grem zdaj lepo po vrsti...

Že pred časom smo se nekako odločili, da bi letos kampirali na Korčuli. Po temeljitih pregledih prospektov in internetnih strani s tovrstno ponudbo, smo izbrskali kamp Kalac, ki se nam je zdel kar obetajoč. In smo se podali na pot. V četrtek, 28.6. ponoči, smo štartali. Avto je bil lepo na- in- obložen. Če bi bilo slučajno potrebno odpreti zadnja vrata na levi strani, bi se lahko tudi kaj vun vsipalo..., pa na srečo to ni bilo potrebno:) Šibali smo skozi prazni Maribor, na koncu Ptujske še ful natankali in gas proti meji. Nobene gužve, super, takoj za carino pa že nova hrvaška avtocesta. Ko da si reko keks, pa smo že v Zagrebu. Aja, cestnina za ta novi odsek avtoceste od meje do ZG znaša 35 kun. Šibamo mi naprej. Na postajališču Plitvice prvi postanek. Ojoj, ko da smo prispeli na kak kolodvor; gužva, ljudje sedijo in ležijo kar na tleh, treba je bilo pošteno paziti, da nisi koga pohodil..., na hitro smo opravili "male potrebe velikega pomena", kot se je posrečeno izrazila Ana, zamenjali šoferja (yesss, končno pridem tudi jaz na svoj račun) in že gremo dalje. Lepo sem se razkomotila, naslonila nogo na gas, levo roko na volan, desno na naslonjalo in milina. Vozim po skoraj prazni avtocesti, tu in tam koga prehitim, al pa kdo mene, me ne moti, in uživam v vožnji. Pa peljem skozi Malo Kapelo, moja sopotnika veselo cumata, pa skozi Sv. Rok in glej ga... Morje! Že s(m)o vsi budni. Sonce že pošteno blešči in ponovno sledi menjava šoferja. Vozimo mimo izvozov za Murter, Vodice, Trogir... in že smo tudi mimo Splita. Vozimo po še enem novem odseku avtoceste in to do Šestanovca, ki je par km nad Brelo. Zadnja cestninska postaja, plačamo 171 kun in se po kakšnih 500 km zapeljemo na navadno cesto. Po nekaj minutah in ovinkih se nam odpre pogled na makarsko riviero in Brač. Enkratno. Peljemo se nad Brelo, Baško Vodo, skozi Makarsko, Podgoro, Drvenik..., same krasne prodnate plaže..., proti Pločam. Pred njimi nas očarajo čudovita Bačinska jezera, za katere si bo treba enkrat v prihodnosti vzeti malo več časa. Spustimo se v dolino Neretve. Ej, kako naenkrat oživijo spomini na neke druge čase, na neke druge zgodbe... V Opuzenu privoščimo požirek našemu konjičku, nato pa dalje proti Neumu. Bosna, carina, ups, sicer smo pa mi samo v tranzitu in že se peljemo dalje. Nekako od Neuma naprej, nas začnejo spremljati tudi številna školjčišča in posledično tudi kioski in restavracije s ponudbo "mušul".Mi se ne ustavljamo, vozimo proti Stonu, kjer se končno zapeljemo na Pelješac. Seveda bi si lahko pot skrajšali s trajektom iz Ploč, ampak ne, mi smo se odločili, da se zapeljemo okoli in ni nam žal. Razgled proti celini je čudovit:

Vožnja po tem polotoku se že rahlo vleče, vendar se še kar zgodaj pripeljemo do Orebića, od koder nameravamo s trajektom odpluti na Korčulo.

Še vedno ni nobene gužve, lepo se sparkiramo v vrsto in si privoščimo dopoldansko kavico, oziroma čaj in sladoled s pogledom na morje. Po slabi urci sledi vkrcavanje na trajekt. S palube opazujemo čudovite plaže Orebića in pričakujoče zremo na drugo stran, kjer se nam vedno bolj bliža Korčula.

Na trajektu se zapletemo v pogovor s familijo iz Kranja in ugotovimo, da imamo isti cilj - Kalac. No, fino, imajo tudi 2 otroka, eden malo starejši, druga malo mlajša od Ane. Fajn. In že pristajamo na Korčuli. Yesss... Tabla za kamp se pojavi takoj za ovinkom. Super. Smo že tu. Zdaj pa najdemo en lep plac in to je to. Si misliš, ja. Ko hodimo po kampu in gledamo te parcele, bi še nekako šlo, ko pa pridemo do plaže - pa razočaranje. Ta nikakor ni taka, kot smo si jo predstavljali. Neki mali zalivčki, v vodi polno čolnov, več betona kot česa drugega..., ne, to ni za nas. Gremo kar dalje. Bomo pa ja našli kaj lepšega. In smo sedli v avto in optimistično naprej. Iz kampa v kamp je naš optimizem kopnel. Pa saj ne, da smo izbirčni, ampak če smo že na morju in v kampu, potem bi radi morje vsaj videli od blizu, ne pa da smo par minut vožnje vstran, pa še brez trgovine itd... In smo prišli do točke, pravzaprav že do Vele Luke na drugi strani otoka, kjer smo imeli krizni štab. Kaj zdaj?! Navdušenje je splahnelo, energije je počasi zmanjkovalo, kaj temu še sledi, se ve. Pade odločitev, da na poti nazaj pogledamo še kakšen kamp, morebiti tudi prespimo, nato pa naslednji dan nazaj na Pelješac. In smo šli. In smo se še isti dan vrnili nazaj v Orebić. Tam pa gremo kar v prvi kamp, ki bo ob poti. Ja, smo šli in to v Perno. Našli smo že parcelo, kar lepo, blizu morja, na ravnem..., ko pa pride Rajko iz WC-ja, gremo dalje. Baje je bil tam pravi užas. No, hvalabogu, nimam nič proti. In gremo kar peš čez cesto, kjer se začenja naslednji kamp - Palme. Že takoj pri vhodu nas prestreže gazda, ki nam sam razkaže še proste parcele. Ja, kar všeč nam je. Kaj pa sanitarije? Pogledamo in se strinjamo, da ostanemo tu. Ko ugotovimo, da lahko dobimo še hladilnik, se nam že rahlo smeji. Pa saj imamo tukaj vse, kar smo si želeli. In evo nas, po ohoho urah potovanja, končno na cilju, ki pa je seveda popolnoma drugje, kot smo si zadali doma. Pa nič za to, glavno, da nam je tu zdaj všeč. Šotor postavimo v senco oljk in palm in se razkomotimo. To je torej to.

Nekaj naslednjih dni smo torej preživeli v tem kampu. Ugotovili smo, da ga kar v 3/4 naseljujejo Slovenci in to predvsem taki, ki se že leta in leta vračajo na isto mesto. V večini gre za navdušene surfarje, ki izkoriščajo moč maestrala na tem področju. Prav lepo jih je bilo gledat, ko so "glisirali" do Korčule in nazaj.

Korčula pa nas je še kar izzivala. In tako smo se en dan odločili in se z ladjico odpeljali tja čez. Ni nam bilo žal. Mestece je čudovito, vredno ogleda. Sprehajali smo se po ozkih ulicah, stopniščih, obiskali hišo Marka Pola in uživali ob čudovitih razgledih.

Zvečer so nam v kampu družbo delale zanimive živalce. Ob prvem srečanju smo pomislili na veverice, ker so se podile po drevesih, ko pa je ena telebnila dol, na tla in smo jo videli bolj natančno, smo ugotovili, (no, eni še kar niso hoteli verjeti) da gre za podgane. Hm, da obstajajo drevesne podgane?! Ja, očitno res. Na sliki se lepo vidi:

Sicer pa niso bile tako moteče. Tisti, ki hodijo v ta kamp že leta in leta, že vejo... No, tudi mi se zaradi njih nismo pustili motiti in smo lepo uživali:

Dnevi so minevali in med ležanjem na plaži je padla ideja, da bi se nazaj grede zapeljali do Dubrovnika, če smo že tako blizu. Seveda ni bilo treba 2x reči in načrt je bil sprejet. Četrtek naj bi bil ta dan. Takrat verjetno še ni take gužve, je bil tudi eden od argumentov. Ja, malo morgen. Na cesti je res ni bilo, ko pa smo se po dveh urah vožnje pripeljali do centra, pa se je začel kaos. Prometni, seveda. In se peljemo skozi prvič - brez uspeha, ne najdemo prostega mesta. Gremo še 1x skozi, mogoče bo pa zdaj kaj..., si misliš, ja... in se že peljemo po drugi strani navzgor, stran od mesta. Madona, niti enga samega placa nikjer! Imamo pa zato čudovit pogled na staro mesto, zaradi katerega kar ustavimo in si rečemo, da bomo vsaj slikali, če že not ne moremo...

Ta pogled nam ne da, da ne bi vsaj še 1x poskusili. Še en krog - nič, ni placa!!! Kaj zdaj?! Še dobro, da se ne držimo načrtov kot pijanec plota in sproti improviziramo. Gremo naprej do Kuparov, tam je kamp, kjer bomo postavili šotor in se z ladjico al pa z avtobusom odpeljali v Dubrovnik. Jah, bi bilo prelepo, če bi šlo tako zlahka. In seveda dosti manj zanimivo... Kamp v Kuparih je skoraj prazen, plaža nekje čez glavno cesto, skozi neki podhod baje... Hvala lepa! Gremo dalje... Že smo v Mlinih, plaža spet nekje tam doli..., ma hajde, ite nekam... Gremo nazaj v Solitudo, kamp v Dubrovniku. Tam sem nekoč že bila, kakih 20 let bo tega, takrat je bil kar vredu, plaža je sicer tudi par minut hoda navzdol, ampak mi smo zdaj prišli tako daleč, da si želimo ogledati le mesto, se naspati, po zajtrku pa po obali navzgor do... bomo še videli. In se že "nevemkolkič" zapeljemo v Dubrovnik in na Babin Kuk, kjer hitro najdemo primerno mesto, postavimo šotor, se lepo najemo in se končno z avtobusom pripeljemo do samih mestnih vrat. Aleluja! Tu smo. Uspelo nam je! Ura je 16.30 in imamo celo večnost časa, da si ogledamo ta "biser Jadrana". Po Stradunu se odpravimo na drugo stran mesta, proti Knežjem Dvoru in Katedrali.

Množica turistov, vseh ras in jezikov, se vali po starih, zlizanih kamnih in ne morem si kaj, da ne bi pomislila na Benetke. Podamo se na obzidje. Vstopnina 120 kun za vse tri. Še dobro, da smo se prej oskrbeli z vodo, pri hoji v tej vročini bi namreč težko zdržali brez nje. Razgled z obzidja je fascinanten. Še vedno. Prevzel me je že pred 23 leti, ko sem se prvič znašla na tem mestu. In potem še 2x in zdaj že spet.

Po dobri uri in pol smo se spustili z obzidja. Začelo se je pohajkovanje po ulicah, Ana si je zadala nalogo, da si bo kupila spominček. Preprosta stvar, ki pa se na koncu izkaže za tako komplicirano, kot je najti prosto parkirno mesto. Še dobro, da ima Rajko dvojno mero potrpežljivosti in je lahko da še meni malo, ko se mi začne fuzlati od vsega kiča, ki bi ga Ana pokupila.

No, po napornem šopingu, pa se nam je zaluštalo še kaj prigriznit. Ob vznožju znamenitih stopnic smo si izbrali lignje, ocvrte in na žaru, ter se čudili čisto sprejemljivim cenam. Vsekakor smo pričakovali precej bolj zasoljene in smo bili zato prav prijetno presenečeni.

Počasi smo se odpravili proti domu, oziroma kampu. Pred mestnimi vrati smo stopili v avtobus in čez dobrih 15 minut smo že bili "doma". Umivanje in spat. Zjutraj, po zajtrku pa pot po obali navzgor. Spotoma smo se ustavili v Zaostrogu, kjer smo pokukali v dva kampa, v obeh bi bili predaleč od morja, in se na koncu znašli ponovno v Živogošču, kjer smo pred tremi leti prvič skupaj kampirali. Avtokamp Dole je postal še naša zadnja postojanka. Našli smo prostor s čudovitim razgledom na morje, ki je odtehtal nekatere ostale pomanjkljivosti.

En-dva-tri smo postavili šotor in že smo bili tudi na plaži. Naš potapljač je ponovno prišel na svoj račun.

Po dveh dneh v Živogošču smo se odpravili proti domu. Spotoma smo se ustavili še v Zgornji Breli, da bi kupili prošek. Madona, Rajkota so mi hoteli kuj napit. Je moral it kar v klet in probavat iz soda:) Po Sv. Roku sem volan spet dobila jaz in sem peljala skoraj do Zagreba, kjer smo se na cestninski postaji Lučko prvič znašli v koloni. Ampak je šlo kar hitro. Neprimerno bolj počasi se je nato nadaljevalo tik pred mejo, kjer smo obstali za celo uro. Pa smo preživeli tudi to in se pozno popoldne, skorajda že zvečer, vrnili domov. In to je bilo to. Že razmišljamo o naslednji destinaciji:)

Galerija slik