Tudi za zadnja mesta se je treba boriti

Ponavadi se udeležujem tekaških prireditev predvsem za to, da sodelujem. Izjemoma pa tudi tekmujem in to bolj redko.

Tokrat je najprej bila kriva tista brezplačna karta za kopanje, ki smo jo letos dobili na Sladkih6. Ko sva se odločala z Marjetko, da izkoristiva brezplačno karto v Termah 3000 zasledim, da bo v neposredni bližini v Krogu potekal prvi adventni tekaški pokal. Najprej tek, potem pa kopanje. Super kombinacija. No vmes je bilo še odlično kosilo.

Prihod v Krog, dovolj zgodaj, da sva najprej šla na kavo v prikupno  pristno domačo oštarijo. Še karte za šnops so bile na mizi. Pa nisva igrala, toliko časa pa spet nisva imela. Sem se potem še preoblačil, ko so že klicali na štart.
  

Sicer pa je Krog ena mala vasica, kjer so organizatorji speljali nekaj manj kot kilometrski krog. Zanimivo je bilo štetje krogov. 

Se pa je kasneje pokazalo, da ta semafor le ni bil dovolj natančen, sploh potem, ko so nas hitrejši prehitevali za krog in več. Tako so meni  nekje vmes šteli krog manj, so pa v naslednjem krogu organizatorji popravili napako, tako,da nisem bil prikrajšan za kakšen krog.

Sicer pa lušten "vaški" tek. Štart pri osnovni šoli, udeležencev, pa na žalost bolj malo.

Kljub temu pa je šlo na "nož" že od vsega začetka. Vsi so potegnili, kot, da bi šlo za preživetje. In roko na srce tudi sam se nisem dal. Prvi km tempo 4:51. Vau letelo je kot raketa. Pa da ne bo pomote, ne nisem bil med prvimi. Čisto zadnje mesto je bilo tokrat rezervirano zame in to od samega začetka do samega konca. 

Pa sem kljub vsemu bil več kot zadovoljen. Osebni  rekord na 5 km (čas 27:26) , končni čas za slabih 6 km pa 32:34 oz tempo 5:31. Pa ne me vprašat, od kot mi to. Nimam pojma ;)

Teden dni kasneje pa seveda že tradicionalno za e-kipo srčnih že sedmič zaporedoma, štafetni tek Sv. Barbare. Tokrat se nam je pridružila Urška.

To je tek, za katerega se je seveda potrebno potruditi, kar pomeni, da cel krog ne sme biti popuščanja. Sploh če pokal dobimo, že pred samim začetkom.

Tokrat je s tekom pričel Aleš. V pogovornem tempu,

nadaljevala pa je Urška z nasmehom.

Sam pa sem pred mojim tekom bil očitno zelo skoncentriran. Gre pač za resno zadevo,

in tako sem tudi nadaljeval. Na vso moč...

In na vso moč je tudi Rado pritekel iza ovinka. Smo ga komaj ustavili, da smo lahko končali s tekom tako kot se spodobi. Srčno in ekipno.

Na ta način smo napovedovalca prikrajšali, da bi nas  zasipal s standardnim vprašanjem ob koncu teka"A bo šlo?". Sicer pa niti ni imel te možnosti. Tokrat nismo bili zadnji, niti pred pred zadnji, bili smo pred,pred,pred,pred, pred zadnji! Bravo e-kipa srčnih. Vedno boljši smo!

Po teku, pa tradicionalno enolončnica. Tokrat smo si jo lahko privoščili, celo ob jezeru. Mraz pač ni bil takšen kot prejšnja leta.

Na koncu pa nihče ni rekel, da se drugo leto ne gre več...

Sladkih6 sedmič

Naš tekaški prijatelj Venčeslav, ki je mimogrede tudi urednik Ljudstva tekačev je pripravil čudovit video o letošnji prireditvi.

Je potrebno še sploh kaj dodat?

Ja seveda je treba. Najprej kar na začetku, ob 7:30 uri izvem, da ne bo nič z izotoničnimi napitki, ki naj bi jih za letošnje tekmovalce prispeval ProAction. Naj bi zato, ker jim je na poti sem crknil avto in so ga morali pustiti pri mehaniku. Potem se je začela telefonijada. Na koncu se je izkazalo, da je naš rešitelj Aleš. Edini, ki je bil še doma in imel čas, da je  še skočil po Izotonic in izropal celo trgovino :)

Postavljanje droga za zastavo sladkih6 je bila tudi svojevrsten izziv. Na razmočenem terenu nikakor ni hotela stat, tako kot je treba. Na srečo je nekdo izmed tekmovalcev, ki si je postavljal "arafata" na koncu štartno ciljnega prostora imel kladivo. Super, si ga sposodim. Potem zabijem prvo palico v zemljo. Drži kot pribito. Vanjo hočem vstaviti v drugo palico. Najprej mislim, da sem narobe obrnil palico, ko ugotovim, aaaaaaaaa luknjo sem zatolkel... Potem se je bilo treba znajti in smo jo privezali na drevo.

Tokrat je imel težavo tudi Timing. Med tekom sta dvema tekačema crknila čipa. So najprej mislili, da od vlage, pa sta bila znotraj čisto suha. So zagotavljali, da se med tekom še to ni zgodilo. No vse je enkrat prvič. Sicer pa zaradi tega ni bil nihče prikrajšan in tudi na končne rezultate to ni vplivalo.

Sicer pa smo letos na začetku ostali kar sami trije. Sorodniki, ki so nam ponavadi zjutraj pomagali vsaj pri razdeljevanju štartnih številk so imeli neodložljive obveznosti. Smo se kar bali, kako bo potekalo razdeljevanje štartnih številk. Pa je na srečo šlo tekoče. Letos se nam je za pomoč celo ponudil Zlatko. Tečt zaradi poškodbe ni mogel, pa se je oglasil na mail in povprašal če lahko kaj pomaga. Smo bili veseli njegove pomoči, za nagrado pa je bil glavni na okrepčilni postaji. Opravil je svoje delo z nasmehom v nulo.

 Aleš pa je, če se ne motim, že drugo leto zapored bil glavni pri čaju.

Sicer pa brez pomoči e-kipe srčnih tudi letos ni šlo. Pa sem to komaj letos skapiral. Se oproščam. Zlati ste. Hvala, ponosen sem na vas! Pakiranje in razdeljevanje nagrad zna biti gromozansko delo in vedno ga opravite v nulo.

Sicer  pa bi morali letos biti v darilni vrečki tudi letaki za Istrski maraton, ki bo organiziran naslednje leto prvič na naši obali. Kam sem jih založil mi še danes ni jasno.  Upam,da jih ni 130 dobil samo en tekmovalec ;)

Ja pa tudi kašno okoli vremena je treba povedati. Praktično nas se je prejšnja leta vreme več ali manj usmililo. Eno leto je sicer malo rosilo, to pa je tudi bilo vse od "slabega" vremena.. Da bo letos drugače je nakazala tale jutranja zarja. 

Vse napovedi so kazale na dež. Najbolj ugodna je bila tista na Weather.at, ki je napovedovala dež v naših krajih po 15. uri, Arso je rekel po 13. uri, v resnici se je dobesedno vlilo natančno ob štartu ob 10. uri. In lilo je ves dan. Vsaka čast vsem, ki so tekli v tem nalivu vseh šest ur. 

Sam sem letos kolebal. Po zadnji terapiji moje rame mi še vedno ni bilo veliko bolje. Zato tudi nisem tekel kaj dosti. Pripravljen sem bil, se celo odpovedati letošnjem teku na sladkih6. Pa me je prvič potegnilo na Borških10.000, Pohorje z Alešom pa mi je dalo misliti, da le nisem čisto zanič. Pa sem začel spet trenirati. Po malem. In rama je bila vedno boljša in tako mi ni preostalo drugega, kot, da se prijavim. Za cilj sem si zadal polovičko. Tekaško tam 13-14 krogov, potem pa bom hodil. In pretekel sem jih natančno 14, potem pa sem odnehal. Roko na srce, se mi ni dalo hodit po tem dežju...

No Rado se ni tako hitro vdal. Celo mahati nam je bil sposoben...

Na koncu pa podelitev nagrad in pojedina. Skuhati takšen kup makaronov mora tudi biti svojevrsten izziv.

Od Maratona do joginga

Tako nekako je šla moja pot od lanskih do letošnjih Radencev. Sicer se je skorajda zgodilo, da sva Marjetkino štartnino že prodala na TF forumu, a sem jo v nekaj minutah prepričal in prodajo preklical. Sva pa se oba strinjala,da bo tokrat 10tka prevelik zalogaj, pa sva ob prevzemu številk kar spremenila v 5 km tek.  Tako se nisva kaj dosti matrala, pa še hitro sva bila v cilju.

Sicer pa sva si letos priborila pred štartom še balon - srček, tako smo štartali trije srčki na kupu, čisto v smislu reka na maratonu v Radencih.

Sam tek nama kot sva predvidevala ni delal nekih težav. Prav nasprotno, to je bil en hitrejših tekov za Marjetko. 

Sicer pa je pa je že pri nas pripekalo, da o vetru sploh ne govorimo. Ja maratonci so tudi letos imeli težke pogoje.  Skoraj podobne kot ta dečko, ki je praznoval fantovščino kar med 10 km tekom.

Po teku pa  v zadnji rondo pred ciljem in navijanje. Tudi to zna biti garaško delo.

Sicer pa sem z letošnjim  5,5 km tekom opravil z vsemi  dolžinami tekov na Maratonu treh src. Tudi to je uspeh, mar ne ;). Prvi je bil že daljnega 1993

Barbara tokrat za Srčne že šestič

Tokrat  nas je zametlo že v soboto, dan pred tekom.  Dolence celo tako, da nekateri niso videli iz kupa snega niti svojega avta.

In tako ni bila odvečna skrb, kako bo v nedeljo zjutraj, ko bo potrebno stati, za nas Srčne že šestič na  štartu. Se je na koncu izkazalo, da je Rado zamujal, pa ne zaradi tega, ker je še zjutraj kidal sneg. ;)

Sicer pa jutranjih -6°C ni obetalo ravno vročega teka in ker je potegnil še severni veter nas je kar zeblo. Pa saj sicer nikoli ni bilo vreme kaj prida toplo, kvečjemu nasprotno, večinoma imamo v spominu hladno vreme. Tako je večina tekačev le prišla, no nekaterih pa le ni bilo...

Torej, ker je Rado zamujal, mi ni preostalo drugega, kot da tečem v prvi predaji. Sem se za to moral kar na hitro pripraviti, skupno fotografiranje z Aljo

in že je letelo

in to res na polno. Seveda, dokler ni prišel tisti prvi breg. In tam so se začele ponovno moje težave. Z mečnimi mišicami. Sicer sem stisnil zobe, za ekipo se je pač vredno potruditi, a ni šlo tako kot bi moralo.  Vmes so bile bolečine že tako močne, da sem skorajda shodil. Tako je bila predaja štafete Marjetki , ki je tokrat tekla za ekipo Srčnih že drugič zaporedoma, resnično pravo olajšanje.

Me pa je vseeno malce zaskrbelo tudi za njo. ne samo,da že nekaj časa ni tekla, tudi neke prave volje za današnji tek ni imela, sploh ko je začutila jutranji mraz. pa sem ji šel nasproti, malce za spodbudo. 

Prvih njenih besed ob srečanju raje ne bom napisal, ampak stavek je vseboval tudi nikoli več, pa saj verjetno ni nikogar med nami, ki ni na tem teku izrekel tega stavka. Tako je tudi njena predaja bila olajšanje.

Glede na to, da Rado tudi že nekaj časa ni tekel, smo od njega samo pričakovali, da pride srečno na cilj. In uspelo mu je.

Aleš pa je bil tako poglavje za sebe. Opremil se je namreč z "verigami"

Sam sem enkrat poskusil teči z nečim podobnim , pa mi ni šlo kaj preveč od nog. Aleš pa prav suvereno v cilj.

Na koncu se je celo izkazalo,da je imel najboljši čas od vseh Srčnih.

Na koncu še standardno fotografiranje na stopničkah.

Tokrat smo bili celo pred, pred,pred zadnji. Tokrat najboljši in to kljub težavam, ki smo jih nekateri imeli. Ni kaj odlični smo.

Sledilo je polnjenje zalog. Najprej je bil na vrsti bograč, ki ga je brezplačno ponujal organizator. In ker smo bili še kar lačni je ideja o Kitajski restavraciji padla na plodna tla. In to je samo delček prepolne mize.

Da bi si lahko naročili pol manj je bilo seveda drugotnega pomena, ker smo praktično zmazali vse. Kljub vsemu sva se na poti domov še ustavila za nakup  kremšnit, da z njimi razveseliva Ano. In ko prideva domov naju razveseli še ona sama. Seveda se človek, ne more kar tako odreči ;)

In tako je minil še en naš tek. Pa drugo leto spet, seveda če preživimo konec sveta. In če preživimo, bo verjamem, drugi dan veliko bolje ;)

Advent maraton, Crikvenica

Ob pogledu na razpis tega maratona nam je najprej šinila misel, juhu vikend na morju. Lepo sončno, toplo, točno takšno vreme smo si zaželeli, kot so ga imeli tekmovalci lani.  No pa se je obrnilo malo drugače, pa ne samo zaradi vremena.

Moje težave so se začele že po Sladkih6.  Bolečine v mečnih mišicah nikakor niso hotele popustiti.  In čutil sem jih samo pri teku. Vsak tek je bil prava muka. Seveda sem najprej krivil za to copate.  Ja, ja moja teža pač ni za minimalistično obutev sem si pravil. Pretiraval si na Sladkih6, zdaj pa maš.  In ker so bile krive copate sem iz "skladišča" potegnil tiste stare ponošene.  Tako sem eno večer opravil pravi "preobutveni" trening. Najprej minimalno minimalne, nato srednje minimalne, pa klasične izrabljene, na koncu še klasične malo manj izrabljene.  Dva kroga po progi Sladki6 z enim parom, vmes pa skakal po stopnicah gor in dol ter se preobuval. In končni rezultat je bil, da je bilo najmanj bolečin v klasičnih izrabljenih. Seveda mi še takrat vedno ni kapnilo, da bi to lahko bil musklfiber. Še teden pred Crikvenico nisem vedel, kako in kaj, vmes mi je celo prišlo na misel,da bi vse skupaj odpovedal, očitno je z mojimi nogami nekaj narobe. Potem pa le vržem nekaj tablet v sebe in četrtek pred tekmo poskusim ponovno s tekom z srednje minimalnimi. Brez problema, brez bolečin, se pa je takrat začela vremenska napoved gibati v smeri padavin.

Pa se mi nismo dali. Smo rekli gremo, če ne drugega, pa vsaj za to, da se malo odklopimo od vsakdanjega ritma. Tako nas je v petek zvečer, kot je bilo napovedano, v Crikvenici dočakala burja. Pri 9°C je bilo mrzlo kot hudič. Sem rekel, če bo tako tudi v nedeljo, oblečem na teku vse kar imam s seboj, vključno z bundo.

Pričakalo nas pa je tudi pravo novoletno vzdušje, pa prazne ulice tudi

Pa tudi v hotelu ni bilo kaj bolje. Pri večerji smo sedeli samo trije pari. No drugi dan je bilo vse drugače, hotel je bil namreč dan pred maratonom polno zaseden. Pa tudi vreme je bilo čisto po napovedi. Jutranji pogled iz hotelske sobe nam je povedal, da bomo lahko ta dan maksimalno izkoristili.

In smo ga. Bi lahko rekel, da smo šli po poti "vikenda samo za naju" - KLIK , a tokrat v obratni smeri proti Selcam. Še spodnja fotka je skorajda identična, pa da se razumemo, čisto slučajno.

Tako smo najprej ob obali raziskovali, kje bom naslednji dan tekel. Označbe na cestišču so nam povedale,da smo na pravi poti.

V Selcah smo seveda hoteli tja ker sva pred petimi leti (joj kako mine čas) vsaki dan hodila na kavo in zame najboljši zeleni čaj na svetu. Tudi postrežen je bil tako kot se šika. Pa smo ostali razočarani. Bilo je zaprto. Bilo je videti, da so imeli čistilno akcijo.

Pa smo zavili v drugi kafič. Tam pa presenečenje s številko na šalci. No ja, sto let gor ali dol ;)

Popoldne pa še sprehod v drugo smer jutrišnjega teka. Tam naletiva na tole tablo, označuje, da se nahajamo na najbolj sončni rivi v Evropi 

In vreme, kot da bi se v tem trenutku začelo smejati in nam je poslalo dež. Tako so se plohe pričele že v soboto pozno popoldan. Tudi napovedano.

V nedeljo zjutraj je sicer sramežljivo pokukal sonček, a napovedan je bil dež.

In dež se je pričel natančno ob štartu maratona. In tudi nam, ki smo štartali pol ure kasneje dež ni prizanesel.in deževalo je ves čas teka. Kljub temu na štartu ni manjkalo dobre volje.

Pok pištole in gremo. Najprej se vsi izogibamo lužam.  Se mi zdi,da je vedno tako na začetku deževnih tekov. Čez nekaj časa pa kot mali otroci direktno v luže, bolj kot špricaš okoli boljše je. Prva dva km tečem v gruči tekačev. Tečem pač kot oni tečejo, na uro niti ne pogledam, potem tam nekje pred Selcami le pogledam na uro. Ops, to pa je zame prehitro. Očitno je tokrat mene ponesla množica. Potegnem zavoro in ostanem sam. In potem praktično tečem sam do konca. No v resnici nikoli ne tečeš sam, ker je proga speljana tako, da stalno srečuješ nasproti leteče tekače Kljub vsemu z lahkoto držim tempo tam okoli 6:00. Si rečem dokler bo šlo bo šlo, pa da vidimo. In šlo je z užitkom. Vmes čakam na tiste znamenite klance, ki so jih na TF-ju omenjali lani in ni in ni jih bilo. Očitno so jih zravnali od lani. So pa v resnici bili "klančki" in to ravno proti koncu, ko znajo potem zaradi utrujenosti zares postati že klanci.

Kakšna dva km pred ciljem pa me je začelo pobirati. Še dobro,da je bila tam okrepčevalnica, ker kako je ja treba še nekaj popit.

 

In potem je šlo lažje do konca. In cilj -  GPS zapis teka

Sledila še je oddaja bančnih kartic, no v resnici so to čipi...

Potem pa še samo proti domu. Sneg nas je ujel na poti, tako kot je bilo napovedano.