Blatno jezero, junij 2015

Lahko bi rekla, da sva se trikrat obrnila in že je tu 10. obletnica najine poroke, ki (tako je bilo prav namensko načrtovano, da si bo mož lažje zapomnil ;)) sovpada z našim državnim praznikom in posledično prostim dnevom. In če k temu prištejemo še bližnji vikend, se že da kam it :) Glede na najino fizično stanje, s katerim se letos res ne moreva hvaliti, sva si zato omislila eno tako light varianto pohajkovanja okoli Blatnega jezera, oziroma Balatona, kot mu rečejo Madžari. Tam sva sicer že parkrat bila, vendar vedno v čisto drugem filmu, ki se ponavadi začenja z ultra... ;) Tokrat pa  torej eno tako turistično spoznavanje tega Panonskega morja...

Ker sva bila dovolj zgodnja, sva se najprej ustavila v Keszthelyu, ali po naše v Blatenskem Kostelu, ki nama je ostal v zelo lepem spominu še iz prvega, štafetnega kroženja okoli Balatona.

Malo sva se sprehodila ob obali in po čudovitem parku, na poti do parkirišča pa sva prepoznala tudi mesto, kjer se je odvijala štafetna predaja. Seveda ni šlo, da ne bi s tem pokibicala tudi glavnega akterja pri tej predaji, kajne Rado ;)

Nastanitev sva, tako kot običajno,  rezervirala preko bookinga. Izbrala sva hotel v Hevizu, kraju, ki je nekaj km oddaljen od Keszthelya in ima drugo največje termalno jezero na svetu. Baje je tudi največje, ki je primerno za kopanje.

No, mene so bolj od kopanja pritegnili lokvanji, ki se jih kar nisem mogla nagledati. Ker pa je samo jezero za ograjo in je dostop za kakšne bolj fotogenične motive malo otežen, se odločiva, da plačava vstopnino za kratek obisk in si tako malo pobližje ogledava to čudo.

Uf, temu bi skoraj lahko rekla foto safari ;) Najprej sva šibala zunaj okrog, škljocala sem kot za stavo,

nato pa sva vstopila še v samo zgradbo, ki je v bistvu eno samo kopališče. Vonj me je skoraj ubil... Uf, nisem jaz za tako... 
Na srečo sva skozi dolge hodnike in prostore, pod katerimi se nahaja jezero, prišla na lepo teraso, kjer je Rajko zelo hitro našel svoj objekt zanimanja in ugotovil, da vreme bo! :)

Zaenkrat sva s tem potešila svojo željo po termah in se odpravila v park, na zrak...

Počasi se je ta prvi dan prevešal h kraju in čakala naju je le še večerja v hotelu... Pravzaprav bi si te večerje in zajtrki  zaslužili kar svoje poglavje v tej zgodbi ;) No, da ne bo kdo mislil, da je bila hrana tako posebna, ne, zanimivi so bili namreč najini "sostanovalci" v hotelu. Večina njih očitno nemški in avstrijski upokojenci, ki so se tako grebli pri mizah s hrano, da je bilo že skoraj smešno.

Naslednji dan je bila, med drugim, v planu tudi vožnja z ladjo po jezeru. Pričakovala sva... no, nekaj takega, kot dobiš pri naših južnih sosedih, ko se odločiš za izlet z barko. Ne bi se mogla bolj motiti. Eno uro naravnost stran od pomola, drugo uro pa po isti poti nazaj. Vmes ti sicer po ozvočenju pripovedujejo zgodbice, glas je bil všečen, pravi filmski, samo kaj, ko pa ne razumeš ama ništa...  No, ko pa je končno le začel nekaj v nemščini in angleščini, pa smo se že tako vračali in sem zaradi močnega vetra komaj čakala, da pridem na kopno.

Tam sva si najprej privoščila kosilo, nato pa sva se podala skozi ogromen park v staro mestno jedro.

Največja znamenitost mesta je palača Festetics, ki je v obnavljanju, prav tako ogromen park pred njo. 

Seveda pa Rajko ne more, da se ne bi slikal z nekaterimi... ;)

Ker se je dan prevešal že v pozno popoldne, sva se odločila, da se odpeljeva še do razglednega stolpa, ki sva ga že prejšnji dan opazila med vožnjo do Heviza. Si misliš, ja. Ko se pripeljeva tja, vidiva, da je vse zaprto in zapuščeno. Adijo razgled! Te se pa zapeljiva do neke čarde in greva vsaj na pijačo, si rečeva  in se pripeljeva na dvorišče Festetich Pince.

Sedeva pod brajdo in poleg pijače in sladice dobiva še kratko zgodovinsko predstavitev te vinske kleti, ogled manjšega muzeja in povabilo na večerno folklorno predstavo, ki bo naslednji dan. Mogoče pa, bova videla...

Po večerji se peš odpraviva v center Heviza, tokrat spet po drugi poti, vmes pa že načrtujeva program za naslednji dan...

Plan je torej, da se peljeva okrog in si pogledava še nekatere zanimivosti. Najprej je to srednjeveška trdnjava v  Szigligetu. 

Pot nadaljujeva do Tihanya, kjer sva že bila, pa je tako lep, da se je vredno vračati...

Sezona sivke je na višku in meni se kar meša od vsega, kar je možno videti

Privoščiva si še tortico z okusom te čudovite rastline, za Ano kupiva eno od čudovitih skodelic, pravzaprav dve, ker nisem popolnoma prepričana, katera barva ji bo bolj všeč ;)

in nadaljujeva pot proti Veszpremu, ki leži tam, kjer se hribovje Bakony sreča z zgornjim delom jezera Balaton. Pravijo mu tudi mesto kraljic in dom različnih festivalov. Parkirava ob vznožju gradu in se počasi podama proti staremu delu tega lepega mesta. 

Vmes pade celo nekaj kapljic dežja, ravno toliko, da se malo stisneva pod dežnikom ;)
Na trgu pred mestno hišo si privoščiva okrepčilo in hkrati opazujeva priprave na motoristično poroko. Svatje drug za drugim prihrumijo na svojih jeklenih konjičkih, sparkirajo in tudi že veselo nazdravljajo. Ni mi pa uspelo ugotoviti, katera sta ženin in nevesta. No, nekaj korakov vstran, pa sva čez nekaj časa naletela tudi na "klasičnega" ženina in nevesto. Hehe, ob najini 10. obletnici nama taki še posebej padejo v oči ;) No, sicer sta pa ta dva bolj zgledala, kot da sta prišla zaradi slikanja in ne toliko zaradi poroke... Ker mi radovednost ni dala miru, sem imela priliko opazovati, kako se dokumentira prihod neveste v taki makini (aja, bemfa, da se ve) Najprej minuta škljocanja, ko se odpirajo vrata, nato minuta, ko ji on poda roko, pa naslednja minuta, ko da ona eno nogo čez prag, pa naslednja, ko stopi z nogo na tla... Meni je bilo prav zabavno, Rajko pa ni imel potrpljenja, da bi to še dalje spremljala. Tu bi moral zdaj priti tisti smeško, ki zavija z očmi ;)

Pred nama je bila še pot nazaj. Odločila sva se, da greva po vzhodni strani in se ustaviva še v Shiofoku. Parkirala sva čisto ob obali, ugotovila, da je to najdražji parking, kar sva jih v teh dneh našla in se podala malo naokrog...

Tu ne bi želela preživeti nič več kot to, kar sva si pravkar zamislila. Gužva taka, da te mine... Lokali drug ob drugem, da niti ne veš, kje se eden konča in drugi začne, glasni Avstrijci, ki s svojim zavijanjem preglasijo vse ostale, "oles-zooo-günstih"... 

Uf, greva kar nazaj v Heviz, med najine umirjene upokojence. Ko se pripeljeva, je ura že taka, da greva lahko samo še na večerjo, z mislimi pa že pri naslednjem dnevu in načrtih za pot domov.

Po zajtrku pičiva proti domovini. Ob vožnji po avtocesti nekajkrat vzdihnem ob pogledu na čudovita polja sončnic. Kako so lepe... V planu sva imela še obisk Bukovniškega jezera. Lepo se zapeljeva v Prekmurje in se seveda najprej malo izgubiva. Ampak to je bilo tako namenjeno, saj sem zaradi tega končno dobila tole

Pa tudi mimo Lušta naju je zapeljala pot in seveda sva se oskrbela še s tem, ker domačega še ni na vrtu. No, po pogovoru s prijazno prodajalko pa nama je uspelo najti tudi pot do jezera, ob katerem so energetske točke, ki izboljšajo počutje in zdravje ljudi. Baje. Tudi če ne, je sprehod tam okoli pravi balzam za dušo. Verjetno pa je treba priti večkrat, da občutiš kaj bolj konkretnega, kot sva uspela midva.

In tako sva se vsa prerojena in sproščena pripeljala nazaj domov, kjer naju je že čakala Ana z odličnim kosilom.