nedelja, 13. december 2009

Po Šentiljski z e-kipo srčnih

V bistvu je bil to še dolg za letos, čeprav sotrpina tega ravno nista priznala, sta rekla, da bosta drugič bol pazila na svoje besede, mogoče pa po včerajšnjem dnevu tudi ne ;). je bilo pol kar nekaj stavkov povedanih na temo, drugo leto pa bi res lahko, eh nič, nič, nič... :)

Sicer pa se je naša pot, tudi zame pričela ob nenavadni uri, ob petih zjutraj, glede na to, da sem se zbudil ob treh bi lahko pričeli tudi prej. Pa tako ali tako smo vedeli, da bomo pričeli in končali v temi, pa se okrog tega nismo nič sekirali, čeprav je bilo vmes tudi slišati, kje še je tema ;)

Je pa začetek v temi tudi zame bil nekaj novega s stališča vodenja poti. Še dobro, da imam samo pot v malem prstu, ker markacij v temi se pač ne vidi najbolje, oz. moraš biti nanje bolj pozoren, ker jih pač v soju naših čelnih lučk pač ne vidiš dosti v naprej.

Beli Vrh



Pot smo začeli v Sladkem Vrhu, do mraka smo bili v Šentilju, kjer smo si privoščili topel čaj (ruma pa nismo dobili, ker je bilo še prezgodaj ;) ) Pot mimo obveznega tanka do Brloge je minila kar hitro,  še hitreje nam je šla pot  do žigosanje dnevnikov pri kmetiji Efrl, nam je namreč še prej grozil bik sicer za ogrado, a nikoli se ne ve sta rekla moja sotrpina . Tako sem pomotoma en dnevnik štemplal dvakrat enega pač ne.

Bik



Pri kmetiji Gaube, kjer je bila polovička naše poti smo si privoščili naslednji malo daljši postanek. Tukaj pa smo le dobili nekaj opojne vsebine v obliki borovničk, pa še nekaj suhega sadja smo dobili za zameno za sendviče, ki mi jih je njihov pes pojedel iz moje roke v tem letu ;)

Sendvičjedec



Je pa od tukaj dalje vsaj meni šlo potem nekam bolj težko, se pač pozna, da nisem navajen pit. Do Lovskega doma na Vranjem Vrhu je bilo že bolje, tukaj smo si privoščili  še zadnji malo daljši postanek ob vročem čaju,  še prej pa smo objemali največjo bukev daleč naokoli.

bukev



Ko smo prišli na Zg. Velko smo vedeli,da se bomo sedaj do cilja še samo spuščali, no ja nekaj  vzponov nas je le še vseeno čakalo. Tukaj so nam noge postajale vedno težje, tudi neke volje za klepetanje ni bilo več.

Mrak nas je dobil nekaj km pred ciljem. zračnih seveda, nas pa je še čakal še zadnji vzpon, do kmetije Sirk. Ko smo bili čisto pri Muri le nekaj korakov od doma, smo se kar resno spraševali kdo si je zamislil še ta vzpon. Pa saj kaj drugega nam niti ni preostalo,kot da smo lepo zagrizli še v zadnji blatni hrib. So bili potem posledice dobro videne doma.

Blato



Mi pa nebi bili mi, če nebi končali z zaključnim šprintom po progi Sladkih6, je bilo celo nekaj govora, da bi potegnili še en  sladki krog, pa smo s prihodom v cilj bili kar zadovoljni z doseženim in kar pozabili na to idejo ;) 12 ur in 32 min je bilo tokrat kar dovolj za ta dan.

Cilj

11 komentarjev:

  1. Carji ste, tako veselo izgledate na koncu, da vam človek malo zavida, predvsem pa zelooooo privošči.

    OdgovoriIzbriši
  2. Kot sem napisala že drugima dvema mušketirjoma: ISKRENE ČESTITKEM VSEM IN VSAKOMUR! Norci ste - v pozitivnem smislu, seveda!

    OdgovoriIzbriši
  3. Sebi iščemo kandidatko ki bo prva pretekla celotno Šentiljsko pot ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Jaz sicer nisem Sebi in definitivno nisem kandidatka :) Imam pa vseeno vprašanje in ne vem kam naj ga stlačim... a vaše ženske na kakšno skrajšano varianto pa ne bi šle (takrat, ko greste vi na celo)?

    OdgovoriIzbriši
  5. Nana ja to pa boš moral vprašat naše ženske ;)

    OdgovoriIzbriši
  6. Sem računala, da jim boš ti dal kakšno pobudo :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Jaz bi tut z babncami šou. :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Tine,da ne boš sam med banicami, pa bomo kašno polovičko skupaj organizirali ;)

    OdgovoriIzbriši
  9. Lahko bi se zmenli za eno skrajšano v začetku marca, takrat je najlepše.

    OdgovoriIzbriši
  10. @Tine: ne bi bil sam med babnicami, bi šel tudi moj mož ;)

    OdgovoriIzbriši