Prisilna rekreacija

Sobota zjutraj. Ob 8. uri že čakava s kolesi pri Muri, da naju odpelje brod na ono stran. Zgodnja sva. Prisilno zgodnja. Plani za soboto zjutraj so bili čisto drugačni, a prisiljena sva bila spremeniti plane.

Petek pozno popoldan. Odpravljam se na tek, 18 km me je čakalo. Odpeljem se z avtomobilom do broda, od tam dalje tečem. Izbral sem si novo progo, ki se začne pri brodu levo. Vročina je, tekočine imam dovolj, v moji tekaški torbi so za spremembo tudi rozine. Zaradi vročine pijem vsakih 20 minut, po dobri uri zaužijem tudi pest rozin. Prijale so mi. Počasi obračam proti domu, oblači se, začne se tudi mračiti. Končno brod! Že se vidim pri najprijetnejšem opravilu po teku, tuš namreč, takrat pa...

Iščem in kopam po svoji tekaški torbi. Ključa od avta enostavno ni. Trije žepi z zadrgo, ključa pa nikjer. Kljub temu, da se dobro spomnim, da sem ga dal v torbo, upam, da sem ga mogoče le pozabil v avtu. Pa ga ni bilo.  To je pomenilo, da sem definitivno izgubil ključ. Razmišljam, kje in kako. Pojma nimam. Mogoče takrat, ko sem vzel rozine iz torbe. To bi bila edina možnost. Mogoče sem takrat odprl najprej napačni žep in so mi padli ven, kaj drugega si nisem znal predstavljati.

V tistem času srečam sokrajana, ki se vračata  po isti poti, po kateri sem prišel.  Pravita, da bosta gledala in če slučajno kje po poti najdeta kakšne ključe, mi javita. Rekla sta tudi, da če sta na morju našla "gepis", ki ga je en zgubil pri potapljanju, potem ni vrag, da ne bi našla še ključev. Očitno nista našla nič , tako da se tudi nista javila.

V tem času kličem domov naj Marjetka pride z rezervnimi ključi po mene. Pa kliče nazaj, da rezervnih ključev ne najde. No, samo to je še treba. Nič, pride po mene in se oba odpeljeva domov. Namesto tuša iščeva rezervne ključe. Iščeva in iščeva, ni jih!! Na koncu se le spomni, (pa ne jaz) da smo jih vzeli zraven na morje in Gardsko jezero in naj bi bili v njeni torbici. In so bili. Pol kamna mi je padlo iz srca. Vračava se nazaj po avto. Potem pa le pod tuš z mislimi, kako in kaj, če slučajno ne najdem ključa. Počasi bom že jezen nase. Ampak moja draga se ne jezi, je razumevajoča in to resnično cenim, da me prenaša takšnega kot sem. Hvala ti!

In tako po moji neumnosti, nerodnosti ali kaj bi se temu pač lahko reklo, kolesariva v soboto zjutraj proti Šentilju. Iševa moje avto ključe. Počasi raziskujeva, razmišljam kje vse sem stal, najbolj se nagibam k temu, da so mi padli ven, ko sem jedel rozine. A to je bilo malo po obratu. Srečava družino avstrijskih kolesarjev. Si mislim, madonca če so jih našli, že obesek, ki mi ga je kupila Ana za rojstni dan je bil lep. Na trenutke se mi zdi, da iščeva šivanko v senu. Na cesti že ne bi mogel biti, tam bi ga nekdo sigurno že pobral. V travi? Trava je prilično visoka, ne bo se videl. Potem pa naenkrat sredi ceste:

Od sreče najprej poljubim svojo drago in nato še ključe:

Iz srca mi pade še druga polovica kamna. In tako gremo novim doživetjem naproti. O tem pa drugič!