Naš vrt

Ob nakupu parcele je imeti vrt bilo kar samoumevno. Imeti svoj pridelek na svoji zemljici, kaj še hočeš lepšega. Saj nismo šli v nekakšno intenzivno kmetijstvo, a kakšna solatka, paradižnik, korenček, peteršiljček pa bučke vedno prav pridejo.  Pa domače je le domače.

Tako je lansko prvo leto "kmetovanja" bilo kar uspešno. Razen korenčka smo imeli praktično vse sadove narave, katere smo si zaželeli oz. posadili (no ja na koncu so nam srne "samo" pojedle radič). Narava nas je tako kar bujno obdarila.

Letos pa nam nič ne gre prav od rok. Bujne jagode ki smo jih lani jedli kot za stavo letos praktično  sploh ni bilo, celo nasprotno posušile so se, tako da nimamo niti ene samcate jagode za drugo leto. Korenčka kakor lani tudi ni, blitva ki nas je lani obilno obdarila letos komaj imenujemo blitva. Fižol so nam pojedle srne, ostanke sicer pobiramo a to ni to, solate praktično nismo imeli, še zimsko ki smo jo posadili v jeseni,  spomladi ni bilo. Tako polovico našega vrta sameva in v resnici že razmišljava, da bova jeseni naredila samo eno gredo...

Kaj je z letošnjim paradižnikom tudi ne vema, ali je to obilica deževja ali kaj drugega, pojma nimama v glavnem na veliko gnije v nasprotju z lanskim letom, ko ni bilo omembe vredne gnilobe.

No pa da ne bo izgledalo samo kot jamranje, buče pa imamo, buče. In to toliko, da jih še sosedom dajemo, pa tudi mi jih v raznih oblikah radi jemo.

                                                                                                                                                           

Na koncu pa še naš domači šopek. Prav prijetno nam krasi dnevno sobo, da o vonju sploh ne govorimo!