Do zadnjih atomov moči

Štirinajst dni pred Sežanskim pol maratonom je bil čas, ko naj bi tekač pretekel polovičko, kot neke vrste pripravo na navedeni tek.

Po bazičnih pripravah po okoliških hribih sem seveda pričel razmišljati tudi o novi sezoni. In tako se je kot prvi tek pojavila Sežana. Tako sem moral iz hribov in dolin preklopiti na ravnino. Na avstrijske ravnine seveda, saj v naši okolici ravnin z nekaterimi izjemami pač ni. Proga po Sladkih6 je bila namenjena za kratke teke med tednom, avstrijska stran pa za daljše med tednom. In tam so se pričele prve muke. Tek po gori doli je čisto nekaj drugega, kot po tipični ravnini. Res je, da ko tečeš navkreber se bolj utrudiš, a pri teku navzdol se to da nadoknaditi, pa še počivaš lahko. Tako mi je ravnina delala ker precej težav. Kar nekaj tekov je bilo, ko sem porabil na koncu praktično zadnje atome moči.

Prejšnji vikend sem recimo tekel predvidenih 18 km, zato pričel izredno počasi, a tam nekje na 8 km sem začutil, da imam ogromno moči ter tako pospešil, da sem se zadnje tri km praktično vlekel. Precenil moči očitno. A to se mi ni dogajalo samo na dolgih tekih. Tudi 6 km tek mi je delal kar nekaj težav. Sem se zadnjič vlekel kot megla, sem imel že v mislih, da predčasno končam, a sem bil toliko trmast, da nisem odnehal. A končal sem mukotrpno z zadnjimi atomi moči.

Ja saj vem, vse je v glavi. Zato pa sem se danes odpravil na 21 km tek. Opravil sem ga v predvidenem času pod 2:20 in če odštejem želodčne težave v prvi tretjini poti, praktično brez problemov in na koncu poti celo s sprintom in z občutkom, da je ostalo kar nekaj moči. Zdaj pa vedi kako nastopiti čez štirinajst dni. Naj se proge lotim v počasnem tempu, ali naj pozabim na vse skupaj in dam vse moči od sebe. Ali drugače povedano, ali naj tečem kar z Wego v debatnem krožku, ali tečem svoj tempo od začetka do konca. Seveda pa je možna kombinacija obeh možnosti. Časa za odločitev je kar nekaj, čisto možno pa je, da sem bom odločil kar na samem prizorišču,  pač glede na dane razmere in razpoloženje.