To kar narediš danes, pač ne narediš jutri

Četrti januar. Zadnji dan božično novoletnih počitnic. Dan ko sem natančno pred enim letom ponovno obul tekaške copate in odšel tečt. Vmes se je zgodilo ogromno stvari, ki jih takrat niti v sanjah nisem pričakoval, od začetnega matranja, do pretečenih skorajda 1100 km v enem letu, da o ljudeh ki sem jih v tem času s pomočjo teka spoznal sploh ne govorim. Enkratni ste in v čast mi je, da vas poznam!!!

In ker je četrti Januar zame praznik, tekaški praznik, sem ga seveda hotel tudi nekako obeležiti. Ponovitev prvega teka izpred enega leta bi bila kar primerna razdalja, tri minute teka z minuto hoje v dolžini 3 km bi nekako dalo piko na zadnjega leta, simbolično seveda.

Pa je prišlo jutro, z jutranjim kravžljanjem možganov in tudi razmigovanjem mojih okončin pa tako ali tako nimam problemov. In tako se mi prvotna ideja ni zdela več tako fenomenaln,a sem se spraševal če bi sploh zmogel, hoditi seveda. Rešitev pa je prišla na dlani.

Zadnje dneve se mi je tako ali tako vse sukalo okoli Šentiljske poti. Kdaj in kako so bila poglavitna vprašanja. Prvo januarskega dneva sem celo opravil ogled dela proge. Enkrat spomladi s ponovno srečam z njo sem si takrat mislil. Ampak to kar storiš danes, pač ne narediš jutri in tako sem se odpravil. Nič nisem spraševal o vremenu, temperaturi pod lediščem in dolžini. Seveda sem si prej začrtal pot, (mimogrde Geopedija je zgleda super stvar) se oblekel in šel. Pot sicer ne poteka točno po planinski poti ampak je prirejena za tek, del od Zg.Velke do Sladkega Vrha pa sem kar uporabil standardno pot, ki sem jo pretekel že velikokrat. To pot po planinski poti moram namreč še predelati peš da vidim če je primerna za tek.

Šele pri Muri ko sem začutil muskelfiber od torkovega teka, sem se vprašal, ali resno mislim??? Pa saj ni bilo kaj dosti razmišljat, poti nazaj pač več ni bilo še samo pogled naprej in kaj bo pač bo. In je šlo. Tudi nekaj hoje je bilo vmes, madonca saj so vmes taki klanci, ki bi jih seveda lahko pretekel, a kako bi potem nadaljeval je seveda vprašanje.

Sicer pa sem za pot potreboval dobre tri ure. Sem pa zadnji km navzdol šprintal kot norc, da bi prišel pod tri ure, pa mi ni uspelo, devetinštirideset sekund jih je bilo preveč. Sicer pa je Geopedija povedala, da sem opravil z skorajda 9 km vzponi in  11 km spustov. Hmm ne vem jaz spustov sploh nisem opazil, se mi zdi, da so bili samo vzponi.

Juhuu in tako grem novim podvigom naproti!!!

Zanimivopa je, da sem kar naenkrat sem začel verjeti v Božička in podobne zadeve :)

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=NUCyjfyVigU[/youtube]