Ptujskih 21

Dan, ki ga bom pomnil. Pa ne po rezultatu, ampak..., no pa gremo lepo po vrsti.

Da sem se odločil, da sploh "že" letos poskusim teči na 21 km progi je v bistvu zakuhala Sebi, ali pa kar sam . Enkrat nekaj zineš pa si že pečen. No, po pravici povedano, saj me ni bilo potrebno siliti, sem se počutil sposobnega tudi za takšno preizkušnjo. Kar 12 let je minilo od takrat, ko sem nazadnje tekel 21 km. In tako sem se začel pripravljati in opravil kar nekaj daljših tekov, tudi 21-tka je padla, tako sem čutil, da sem pripravljen na zahtevno preizkušnjo.

Začelo se je z jutranjim vstajanjem ob sedmih. Jutranjih pol litra kamiličnega čaja in kos kruha z medom je bil moj današnji zajtrk. Odšel sem sam. Moja družica žal ni mogla zraven. Se mi je zdelo, da ji je bilo kar hudo. Kljub temu sem bil vesel njene podpore in spodbudnih besed, vedel sem da bo z menoj ko bom tekel in to mi je pomenilo zelo veliko.

Sam tek se je začel z nekaj minutno zamudo, otroški teki so se malo zavlekli, a nič za to. Kar nekaj znanih obrazov je bilo (ZdravkoC, Miro, Inot, Sebi...), nekaj sem jih spoznal na novo. A moja pamet pač sprejme samo določeno število imen (se oproščam vsem ostalim), tako mi je ostal v spominu najprej Klopotec potem pa še marčni zajec. Skupaj sva tekla skorajda prvih 4 km, nato je on potegnil naprej. Ob tem je potrebno povedati, da je biti član Tekaškega foruma resnično enkratno doživetje. Takšnega spodbujanja in navijanja ne opaziš nikjer. Ker je sama proga potekala tako, da smo se na določenem delu srečevali je ZdravkoC imel čas celo fotografirati mimoleteče. Čas je imel verjetno zato, ker je to bil njegov (in Mirotov) regeneracijski tek po včerajšnjih 75 km iz Celja v Logarsko dolino. Človek ostane kar brez besed.

Sam moj tek se je začel kot ponavadi v ozadju. Tudi tablo za prvi km sem zgrešil. Tekel sem pač po občutku in nisem pretiraval. Z Marčnim zajcom sva tekla v čistem pogovornem tempu. Čisti zen tek bi lahko rekel. Tudi čas na polovici pol maratona je bil solidnih 1:04.19. V bistvu tako kot sem si zadal pred tekom. Potem pa se je začelo. Na polovici polovičke ni bilo okrepčevalnice. Tukaj sem planiral, da bom vzel prvi gel. Sicer sem imel seboj 1/2 litra Isostarove tekočine, a sem hotel gel splahniti z vodo. Tako sem čakal kar do 13 km, ko je bila okrepčevalnica z vodo. In to se je očitno kasneje pokazalo verjetno kot napaka. Tek ob dravskem kanalu se je neizmerno vlekel. A je še vedno kar šlo. Takrat sem pomisli na doping. Verjetno bi v danem trenutku z njim šlo lažje. A treba je bilo iti dalje.

Vedno bolj me je pobiralo, vitergin, gel, pijača, nič ni pomagalo. Po 16 km sem prišel tako daleč, da sem začel hoditi. Tudi to je bila očitna napaka. Kako je bilo težko šele takrat začeti teč. Zadnji km so se vlekli kot jara kača. Ni in ni bilo table za naslednji km. Na 18. km je bil majhen hribček z nekaj ravnine in spusta. Res pravi mali hribček ni bil omembe vreden. V prvem krogu ga praktično nisem niti opazil, sedaj pa se mi je zdel kot, da se vzpenjam neskončno dolgo. Čisti MatraZen tek me je dajal. V bistvu ni bilo nič bolje do cilja. Kaj bolje, vedno slabše je bilo. Vedno več hoje in manj teka je bilo, noge pa so bile kot kanta kameja. Bolje če bi bile kot kanta peresa, a žal ni bilo tako. Zadnji metri so minili v spodbujanju tekačev tekaškega foruma. Sploh vam ne morem povedati koliko mi je pomenilo, čeprav takrat tega nisem bil zmožen niti pokazati. Cilj. Ura se ustavi pri 2:22:01, Sebi mi pride čestitat, jaz pa v popolnem transu. Niti metra ne bi šlo več. Bil sem dokončno zdelan.

Komaj sem se prikobacal do avta in sporočil domov, da sem prišel na cilj- živ. Sem hotel poklicati tudi Wego in Piskeca, ki sta držala pesti zame (upam, da vaju ne bolijo pesti), a je šlo vse mimo mene. Žal! Čisto odsoten sem bil. Včeraj sem spekel tudi Hanijevo regeneracijsko pecivo. Celi kup sem ga imel zraven, da ga ponudim sotrpinom, predvsem pa Haniju, pa sem kar lepo pozabil nanj. Se oproščam. Ko smo malicali se mi je celo zameglilo pred očmi. Ali mi je padel pritisk, ali je bilo kaj drugega, pojma nimam. Bil sem kot v nekem transu. Utrujenost je bila očitno na višku, kopanje v Ptujskih termah me je osvežilo in končno sem čutil, da se mi vračajo moči, ko pa sta me v bazenu zgrabila v nogo kar dva krča, pa sem se raje odločil, da počasi odidem domov.

Po vsem tem bi lahko komot rekel dosti mam, ne grem se več. A gledano iz druge strani - slabše ne more biti. Lahko je še samo bolje in naj bo tako! Verjetno kar na Ljubljancu.

Rezultati

Galerija slik