Poljsko-slovaško potepanje, julij 2016

A veš tisto, ko se ti zjutraj med tuširanjem v možganih odpre nek predalček, za katerega si že skoraj pozabil, da je sploh tam nekje? No, to se je danes zgodilo meni; po slabih dveh letih so se mi začeli tako jasno prikazovati nekateri prizori in dogodki našega poletnega potepanja po teh dveh deželah, da me je kar odneslo iz kopalnice do računalnika, kjer sem začela pregledovati slike. Presunilo me je, da se že po tako kratkem času (no, dve leti znata biti v kakšni drugi situaciji tudi zelo dolgi, ampak pustimo to) nisem spomnila nekih prigod in prizorov, ki bi brez teh fotk zdaj že odšli v večno pozabo. Res bi bilo škoda in zato moram to zdaj popraviti.

Torej, proti koncu julija 2016, smo zgodaj zjutraj sedli v našega maxija in se mimo Dunaja in Bratislave odpeljali do Trenčina na Slovaškem, kjer so le nekaj dni prej, prav nogometaši tega kluba ustavili Olimpijo v kvalifikacijah za Ligo prvakov. No, ni bil glih ta dogodek povod, da se ustavimo tukaj, pač pa je bil že čas za kakšno kavico in čaj.

Nato smo se povzpeli še do gradu, ki kraljuje nad mestom in velja za enega največjih na Slovaškem.

Ker vstop brez vodiča ni mogoč, smo se morali priključiti skupini domačih turistov, kar je pomenilo, da smo poslušali slovaščino, oziroma slovenski in celo nekaj razumeli. Itak pa zgodovina gradu ni naš primarni interes ;)

Pot smo nadaljevali proti končni destinaciji tistega dne, to so bili Zakopani, ki sicer veljajo za zimsko prestolnico Poljske. Bolj kot smo se bližali, bolj je lilo z neba. Uf, to bo pa mokro, smo razmišljali. Ko smo prispeli, smo se znašli v taki gužvi, da nam nič ni bilo jasno. Premikali smo se po polžje in se čudili, čemu je tako. Valjda, da je naš 4U apartments bil čisto na drugi strani mesta in smo pač morali požreti to neprijetno dobrodošlico. Ko smo se le pripeljali do tja, nas je tam že čakala ženska, ki nam je predala ključe in nas seznanila z vsem, kar spada zraven. Najprej se je nekaj mučila z angleščino, potem smo pa ugotovili, da se lahko kar lepo sporazumevamo tudi vsak v svojem jeziku, če le ona govori dovolj počasi. Apartma je bil lepo urejen, prostoren, čist in če rečem še, da je bil kot iz Ikeinega kataloga, čisto nič ne pretiravam. Res je bil. Očitno je lastnica velika »fenica« Ikee. No, mi smo se razpakirali, osvežili in se podali v iskanje kakšne restavracije, kjer bi lahko kaj povečerjali. Naša prva poljska večerja so bili pierogi, tradicionalna poljska jed, ki je več kot zadovoljila naše lačne želodčke.

Okusno, ni kaj. Lačni ziher ne bomo ;)

Po večerji smo se odpravili še na krajši sprehod in to je bilo vse za prvi dan.

Naslednji dan smo se po zajtrku najprej odpeljali do smučarske skakalnice, zaradi katere mi sploh vemo za Zakopane. Hehe, nekako se kar naprej gibamo po teh zimsko-športnih prizoriščih, le da jih mi obiskujemo poleti, ko se tam nič ne dogaja, pozimi pa hodimo na morje, čudaki jedni :D

Seveda smo se s sedežnico odpeljali tudi na vrh skakalnice, ker je treba doživeti ta pogled navzdol po zaletišču...

Hvala lepa, to mi čisto zadostuje, gremo dalje. Čas je bil za kakšen prigrizek; na štantih se je našlo marsikaj, najprej pa smo se seveda lotili znamenitih oscypkov, dimljenega sira iz slanega ovčjega mleka.

Nikogar od nas niso tako prepričali, da bi rekli še, zato je bila naslednja stvar, ki smo si jo privoščili, sladki gofry, ali po naše – vaflji s sadjem in smetano. To se je v naslednjih dneh še večkrat ponovilo, ker so bili res dobri.

Poleg štantov s hrano pa ni manjkalo niti tistih, na katerih so prodajali tradicionalno turistično kramo. V oči nam je padlo, da so povsod in tu res mislim dobesedno povsod, prodajali tudi pelerine vseh mogočih barv. Glede na vremensko napoved, ki je kar naprej obetala padavine, se nam je nekako zazdelo, da bi nam te znale celo koristiti. In res je bilo tako. V prihajajočih dneh namreč ni bilo niti dneva, da vsaj v popoldanskih urah ne bi bilo plohe. Nakup teh pisanih pelerin se je tako izkazal za najboljšo investicijo na tem potovanju.

Popoldne smo se odpravili do Kužnic, ki so del Nacionalnega parka Tatre.

Sprehod po ogromnem parku nas je privedel do spodnje postaje gondolske žičnice, s katero se lahko odpelješ na 1987 m visoki Kasprowy Wierch. Itak smo morali spet vedriti, čas je bil ravno primeren za popoldansko kavico in čaj.

3. dan je bil namenjen obisku še enega turističnega bisera, to je jezero Morskie Oko. Mislim, da prevod ni potreben ;) ki je od Zakopanov oddaljeno kakšne pol ure vožnje z avtom. Gre za največje jezero v poljskih Tatrah, ki leži 1395 m visoko. Kot ponavadi, smo bili tudi tokrat pri tazgodnjih. To se nam je obrestovalo, saj je bilo parkirišče v Polani Palenici, kjer moraš pustiti avto, še skoraj prazno. Do jezera je nato še kakšnih 9 km lažjega vzpona, tja pa lahko prideš na dva načina (no, tudi tretji in še kakšen je za tiste z bolj debelo denarnico) in sicer: večji del poti se lahko pelješ na vozu s konjsko vprego ali pa greš od začetka do konca peš.

Mi smo se seveda odločili za to drugo varianto. In še dobro, da smo se, ker se je izkazalo, da se mora voz najprej napolniti, kar pa ob tej zgodnji uri, ko se mi podamo na pot, niti ni tako običajno. Tako nas je prvi voz dohitel šele, ko smo bili mi že na polovici poti. Pa še druga prednost, če greš peš – pot je definitivno lepša ;)

Po slabih dveh urah hoje se  pred nami končno odpre pogled na jezero.

Okoli njega vodi pot, na katero smo se podali tudi mi in bili nagrajeni s čudovitimi razgledi.

Pa na zanimive sopotnike smo tudi naleteli.

Bolj, kot se je ura bližala poldnevu, več je bilo ljudi. Prihajali so v kolonah in že na daleč si lahko opazil, kdo se je pripeljal, (sandalčki in natikači)  kdo pa pripešačil. Na nebu so se zopet začeli zbirati temni oblaki in ni trajalo dolgo, da so nas pošpricale prve dežne kaplje. Ni panike, mi imamo pelerine… Hip-hip-hip, strašni trik in že smo happy Pokemon family :D

In tako smo  veselo nadaljevali pot nazaj do avta. Preden smo prišli do njega, je nehalo deževati, tu pa tam pa se je prikazalo celo sonce. Pelerine smo spet slekli in mislim, da sem takrat, v točno tistem trenutku, dojela in sprejela tudi dejstvo, da mi dež dopusta pač ne more pokvariti. Do takrat sem bila namreč zaradi slabih napovedi kar malo sitna, priznam.

Popoldne smo se želeli sprehoditi še po Krupowki, znameniti ulici v centru Zakopanov. Seveda nas je najprej spet namočilo, na srečo pa ni trajalo dolgo, da je spet posijalo sonce. Mene so bolj kot trgovine in restavracije fascinirali turisti v teh famoznih pelerinah.

Še en zanimiv dan je bil za nami, z mislimi pa smo bili že v naslednjem jutru, ko smo si za cilj izbrali Kasprowy Wierch, ki je ena od najbolj prepoznavnih gora v Tatrah. Z  vrha, ki leži 1987 metrov visoko, se ponujajo neskončno lepi razgledi na vse strani, dostop pa je zaradi gondolske žičnice, ki te v nekaj minutah potegne do vrha, omogočen prav vsakomur.

Res, dihjemajoče, bi lahko rekla.

Seveda se mi nismo zadovoljili samo s tem, da smo se pripeljali gor, odločili smo se še za pohod po grebenu, s katerega se ti na eni strani odpira pogled proti Slovaški, na drugi pa proti Poljski.

Gamsi, ki smo jih srečali ob poti, niso kazali kakšne posebne nacionalne pripadnosti ;) Njim je bilo vseeno, nam pa tudi.

Pot je bila čudovita in kar se tiče mene, predvsem zelo varna, tako da sem se lahko brez skrbi ozirala okoli in fotkala. Pravzaprav sta me morala moja dva kar malo priganjati, da se nisem predolgo obirala na enem mestu.

No, spet tista fora o tem, da smo bolj zgodnji. Ob povratku je na trenutke zgledalo, kot da se je pol Poljske odločilo za obisk tega vrha.

Nekje med »kočerjo« in prihodom v apartma, se je spet malo vlilo, kar pa sploh ni pokvarilo našega zadovoljstva, saj smo si v bistvu uspeli pogledati in obiskati vse, kar smo načrtovali.  

Novo jutro je pomenilo slovo od Zakopanov in premik v dobrih 100 km oddaljeni Krakov, kjer smo nekje v predmestju imeli rezerviran  Apartment Arena. Pogled z balkona je tudi pojasnil, zakaj se tako imenuje, v bližini stoji namreč športna dvorana z enakim imenom. Avto smo lahko dali v garažo, kar se nam je zdelo super, apartma sam pa je bil spet kopija tistega, kar lahko najdeš v Ikei. Ana je vsekakor prišla na svoj račun ;)

Že nekaj dni prej, preden smo se podali na to potovanje, sem v novicah zasledila, da se bo v Krakovu v tem času, ko bomo tam tudi mi, odvijal Svetovni dan mladih. Omenjen je bil tudi papež in to je bilo to. Tej novici nisem posvečala neke posebne pozornosti, dokler me ni na to spomnil tudi lastnik apartmaja, ki je povedal, da je v teh dneh v Krakovu vse zasedeno in skoraj ni mogoče dobiti proste sobe. No, pa sem si šla malo bolj natančno pogledat, za kaj sploh gre.

Svetovni dan mladih – SDM je shod katoliške mladine iz vsega sveta, ki ga imenujejo tudi katoliški Woodstock, zasnoval pa ga je leta 1986 poljski papež Janez Pavel II. In mi je bilo že malo bolj jasno. Vsaj mislila sem, da mi je…

Začelo se je že na postaji, kjer smo skupaj z množico mladih Afričanov čakali tramvaj, da se odpeljemo v center mesta. Žlobudrali so v neki svoji, nam popolnoma nerazumljivi govorici, se smejali in bili videti prav veselo razigrani. Ko je tramvaj končno pripeljal, smo se skupaj z njimi zgužvali med Brazilce, Argentince, Nemce, Japonce…, svet v malem skratka. Izstopili smo tam, kjer je izstopila večina. Do glavnega trga, ki leži v starem mestnem jedru, smo še nekaj minut hodili v koloni, skupaj z mladimi iz vsega sveta. Bližje, kot smo prihajali, bolj se je slišalo petje, bobni, vzkliki, navijanje… Počasi smo začeli dojemati razsežnost tega dogajanja. Ob prihodu na trg, sredi katerega stoji spomenik pisatelju Adamu Mickiewiczu, se oči kar niso mogle odtrgati pogledu na mavrično množico mladih in malo manj mladih, ki so se, bolj kot ne, v pesmi in plesu pozibavali sem in tja.

Slišali smo mnoge znane in neznane jezike, prepoznavali pripadnike takšnih in drugačnih narodov, srečali Slovence… Ni, da ni!

Vse znamenitosti, ki obkrožajo ta veličastni trg, so kar nekako v drugem planu in ne pridejo do izraza. Ne moreš, da se ne bi obrnil za kakšno zanimivo, pojočo skupino, pa naj so to severnjaki, južnjaki, vzhodnjaki ali karkoli že. Pa skupinice mladih in malo manj mladih nun, nasmejanih do ušes, pa vsi tisti patri in župniki, kot da bi jih pobrali iz mehiških nadaljevank… Noro!

Nekako se le prebijamo po teh ulicah in iščemo prostor, kjer bomo lahko kaj pojedli. Le kje drugje bi ga našli, kot v restavraciji Pod Aniolami, ali “pod angeli” po naše.

Čeprav se običajno v takih množičnih zadevah, kjer so ljudje tako nagneteni skupaj, precej slabo in neugodno počutim, moram priznati, da me to tukaj niti ni tako zelo motilo. Toliko dobre volje, toliko nasmejanih in prijaznih obrazov na enem mestu, še nikjer nisem videla. Vzdušje je bilo nalezljivo.

In tako je bilo še naslednja dva dni, ki smo jih preživeli v tem mestu. Kljub gneči vsepovsod, kamor si se obrnil, smo si uspeli ogledati znamenitosti tega mesta,

ob tem pa sem mimogrede s svojim fotkičem ujela še samega papeža Frančiška in to v njegovi živi različici.

Rajko pa je bil povabljen celo na avdienco, najprej k bivšemu, potem pa še k aktualnemu ;)

Naš dopust se je počasi iztekal in odpravili smo se proti domu. Spotoma smo se odločili  za še en postanek in nočitev v Bojnicah na Slovaškem. Bojnice so poznane predvsem po dvorcu Bojnice, ki velja za enega najlepših zakladov na Slovaškem. Bo že držalo, glede na vse, kar smo uspeli videti.

In tako se je naša pot počasi obrnila proti domu. Še bolj, kot kadarkoli prej, smo začutili tisto, da je najlepše na potovanju takrat, ko prideš domov.