Od spodaj navzgor?

Po včerajšnjem izvidu RTG-ja levega ramena je jasno, da imam poškodovano nasadišče dolge glave bicepsa, karkoli pač že to pomeni. Tako sem po nekaj mesecih čakanja  le zvedel zakaj imam zadnje mesece težave pri teku. Obstajala je tudi bojazen, da bi lahko bilo kaj narobe tudi s srcem , a na dokončno zanikanje teh težav bo treba počakati na začetek junija ko sem naročen pri kardiologu. V začetku junija sem naročen tudi pri ortopedu in takrat se bo bolje vedelo, kako in kaj. Zaenkrat je bilo rečeno, da nič kaj dobrega...

To pomeni,da se vsaj kar se tiče letošnjih tekov nisem preplaniral.  v Radencih bom 10tko že nekako spravil skupaj, čeprav je že zelo, zelo dolgo nisem tekel. Bolečine v levem predelu prsnice in ramena se pač pojavijo že mnogo, mnogo prej, a sedaj vsaj vem, da ne zaradi srca. Je kar olajšanje. Sicer pa je bilo treba v zadnjih mesecih marsikaj razčistiti, v glavi, se sprijazniti. Sprijazniti se, da ne zmorem več solidnega teka, da ne zmorem Šentiljske... Težke borbe, ki so misli odnesle marsikdaj drugam. Tudi tako daleč, da nikoli ne bom več zmogel, da se staram. Pa ni bil problem samo v mislih, hudič je, ko se človek tako tudi počuti... 

Vse skupaj se je v resnici začelo lani  na Formaratonu, ko je odpovedalo koleno. Od takrat je šlo še vse samo navzdol.  Vmes je bila še moja 50tka, pa maraton v Radencih, a vse je bilo več ali manj na silo. Pa nisem čisto odpovedal, sem našel veselje v tekih z Marjetko, ko sva skupaj trenirala za njeno prvo 21tko na Ljubljanskem maratonu. Od kod sem našel energijo,da sem na Sladkih6 pretekel maraton mi še danes ni jasno, da pa sem v Crikvenici pretekel daleč najboljši polmaraton zadnjih nekaj let, pa je bil tudi čudež. Potem pa je v resnici šlo še samo navzdol in tam nekje decembra so se tudi začele moje težave z ramenom. Najprej ignoriranje bolečine, saj bo, potem nekaj tabletk pa ni bilo nič bolje, obisk zdravnika, naročanje,slikanje in evo ga, pa je že konec aprila.