Dan za velike in majhne zmage

Prva zmaga je bila že odpraviti se na pot v Ljubljano v takih razmerah. Kljub slabi vremenski napovedi in dejanskemu stanju pravzaprav nisva niti pomislila, da bi ostala doma. Greva, pa bo, kar bo. Občutki med vožnjo do Ljubljane so bili mešani; ko sva se peljala skozi zasneženo pokrajino in videvala ogromno polomljenih dreves zaradi obilice novozapadlega snega, se mi je na trenutke zdelo, kot da grem na smučanje… V Lukovici, kjer sva se, kot običajno, ustavila zaradi klica narave, pa se je že začelo kazati, kam se pravzaprav odpravljava. Moški (in seveda tudi kakšna ženska, kajne Eva) v pajkicah so bili glavni gostje. Na WC-ju tokrat, na srečo, nobene gužve in nobene jezne tete čistilke, ki je lani skoraj povzročila fizično obračunavanje, ko nas ni spustila noter, ker je ona takrat pač morala čistit… Z olajšanjem se odpraviva proti, tokrat res beli, Ljubljani. Pripeljeva se na parkirišče pri kinu Vič, kjer si zaenkrat lahko še izbirava parkirni prostor. Superca, glede na ostalo gužvo. Kar nekaj časa še posediva v avtu in se tu in tam retorično vprašava, če nama je res tega treba. Parkirišče se počasi polni, meni pa spet prične svetiti lučka, saj veste, tista za odlivanje vode. Jah, kaj čemo… te pa gremo… Prvič: namesto tekaškega anoraka oblečem eno staro trenerko, čez pa še nek bolj star anorak, ki jih imam namen slečt, ko bo dovolj toplo (sanja svinja o koruzi…) Tudi rokavice pustim v avtu, pa kapo tudi in se odpraviva. Po kakšnih 500 metrih ugotoviva, da bi bilo dobro imeti vsaj rokavice, pa tudi kapa s šiltom bi prav prišla, ker je kar fajn padalo. In greva spet nazaj. Tokrat pustim trenerko v avtu, oblečem tanki anorak, čez še tistega tastarega, ki sem se mu pripravljena odpovedati in seveda s kapo in z rokavicami. Hvalabogu za to zrno razuma. Zdaj pa res na štart, oziroma še prej na WC. Tam se je skoraj ponovila lanska zgodba s fizičnim obračunom, le da tokrat ni bilo čistilke v glavni vlogi, pač pa nekulturni in neuvidevni padalci, ki kar niso upoštevali vrste, ki se je nabrala. No, nekaj minut pred štartom mi je le uspelo opraviti to pomembno dejanje, ki ima vsekakor zelo velik vpliv na potek nadaljnega dogajanja. Tako, zdaj se pa morava samo še v pravo cono postavit in to je to. Hm, nekam daleč nazaj je bilo treba it… In se je že začelo; pozitivne energije na kupu toliko, da je kar omamljalo, štart tistih pred nami, navdušeno vzklikanje, The Stroj, Loni in Marjan… ups, uro je še treba vklopit in že ga šibamo… noro… noro… Kaki občutki… Itak, da sem uro v tisti evforiji prehitro vklopila, jbg, se pač zgodi, če si malo omamljen od vsega skupaj. 

Meni se zdi, da greva prehitro in se kar nekaj pritožujem, Rajko pa pravi, da prvi km lahko malo hitreje, da se segrejeva. Segrevanje je več kot očitno uspelo, saj sem že pri dveh km slekla tisti anorak za odpis in ga odvrgla na pločnik, kjer je že bil kupček takih odvečnih zadev. Rokavičke imam še kar na rokah in mi prav paše. Tečemo po delu, ki se ga spomnim še od lani, ko sem bila na 10-ki in zaenkrat mi gre kar dobro. Km lepo minevajo in že smo v Dravljah, tukaj tečem prvič; zastave, pleh-muzika, navijanje… super! 

Bližamo se slabi polovici proge, dohitiva Poldeta, pozdravimo se in še kakšno rečemo ter greva naprej. Takrat pa mrk v mojem MP3-ju. Kaj pa je zdaj to?! Kaj hudiča pa zdaj to pomeni?! No, vsega, kar sem rekla, res ne bom napisala, ker se ne spodobi, dejstvo pa je, da je mrknil v najbolj neprimernem času. Na polovici proge sva in jaz brez muzike. Pa to »ne morš, da verjameš«. Jaz rabim muziko, tak ko eni rabijo gele!!! Hočem muziko! Rajko se žrtvuje in mi ponudi svoj MP3, ampak problem je v tem, da njegov ne paše na moje slušalke, njegove slušalke pa ne pašejo v moje uhe, res ne… Pismo rosno… Jah, nič, gremo dalje, kaj te čem zaj… Razkurjena (lepo povedano) nadaljujem v drugo polovico proge in razpoloženje mi popravijo navijači, ki so res carski. Tam nekje v Šiški, malo preden smo zavili na Celovško, so naju začeli prehitevati najhitrejši maratonci. No, zdaj bo pa še bolj zanimivo, ko bova lahko spremljala, kdo vse naju bo še prehitel do cilja. In že zavijemo proti Bežigradu; uf, tu pa me kar malo stiska, ko vidim, kako daleč tečemo stran od cilja, da se bomo potem spet vračali. Vleče se mi ta del, vleče… 16 km je mimo, koleno še sodeluje, hvaležna sem mu, upam, da bo še malo zdržalo… Končno se obrnemo nazaj proti centru. Aleluja! 18. km, od tu dalje se podajam v neznano, več kot toliko namreč še nisem pretekla v enem kosu (na Formaratonu je bila razdalja sicer za 2 km daljša, vendar sem tam vmes kar nekajkrat počivala, tako da to ni glih prava primerjava). Cilj se že skoraj vidi, sliši se muzika, sliši se uradnega napovedovalca… Rdeča lučka mi že utripa, ko zagledava Loni in Marjana… Jeee, roke v zrak, kot da sva v cilju… srečna, nasmejana… Še malo, še malo… 

Rajko že nevemkolkič ponovi, da sva zmagala, še zadnji ovinek, zeleni tepih… in CILJ!!! Uspelo mi jeeee! Alja je tam, objamemo se, slika naju… Zoki da roko in pravi: »Svaka čast!« 

Ej, to je TO! Pretekla (nisem prepričana, če se ta hitrost sploh še šteje kot tek) sem 21 km, jaz, ki sem bila tak antitekač večino svoje življenjske dobe. Pa to ne morš verjet! Če je to mogoče, potem je vse mogoče. Ah, kake čudeže dela ta ljubezen… Res, brez Rajkove vzpodbude, potrpežljivosti in občutka za pravo mero, si tega niti v najdrznejših sanjah ne bi znala predstavljati.

In ko danes, dan potem, gledam te slike, berem te zgodbe in mi pogled kar naprej uhaja k novi medalji v moji zbirki, sem lahko samo srečna in vesela, da sem v življenju dobila to priložnost. In ne nazadnje še to, kar je najbolj dragoceno – prav v tekaških vrstah sem spoznala toliko pozitivnih ljudi, ki te lahko v kateremkoli trenutku dvignejo in ponesejo iz tistih manj prijetnih situacij, ki jih je prepolno okoli nas, da se danes res počutim kot velika zmagovalka.