nedelja, 26. junij 2011

A jh uhka 10?

To naj bi bil zadnji moj ultra podvig v spomladanskem delu sezone. Pa se je skorajda končalo čisto drugače. Še danes ne morem verjeti, da mi je Moravška dala toliko vetra. V sredo sem pogledal resnici v obraz in obupal. S tako bolečimi nogami se pač ne da preteči maratona in zato vse skupaj odpovem.  En majčkem sprehodek v sredo zvečer pa vse postavi spet na svoje mesto. V četrtek je že vse izgledalo drugače, v petek pa ni bilo več dvoma :)

Že drugo soboto je treba vstati bolj zgodaj, no tokrat še eno uro prej, kot prejšnji teden.  Budilka zazvoni ob 2:34, nekaj pred pol četrto zjutraj, se odpravim proti Bledu, ob pol šestih sem že v Mali Zaki. Nad Blejskim jezerom se počasi poslavlja megla, posledica včerajšnjega deževja.



Za štart ob 6. uri zjutraj, se nas je nabralo kar nekaj tekmovalcev, velika večina je prišla kasneje.



Prvi krog  je minil v preklinjanju samega sebe. Noge so bolele neznosno, pekoča bolečina se je pojavila že takoj na začetku teka. Nisem mogel drugače kot , da se imenujem z bebcem. Kar nisem si upal pomislit na to, da sem prišel tako daleč odteči krog ali dva.

Drugi krog se je začel z iskanjem primernega prostora za opravek, ki ga še cesarji opravijo peš, še to mi je manjkalo. Ponavadi zjutraj teh težav nimam, čisto drugače je popoldan.  Po olajšanju so tudi noge malo manj bolele.

Tretji krog  je začelo leteti. Ne vem, kaj mi je bilo, a kar letelo je. Sploh nisem pomislil, da bi se malo bremzal in se šparal za na konec, ne, kar letelo je.

Četrti krog mi je dal misliti. Kaj pa če bi jih naredil kar 10? Sploh nisem pomislil, da sanjam nemogoče. Baje imam časa do enih, kar bi se mogoče celo izšlo. Še kar naprej ga šibam.

Peti krog še kar normalen, še vedno nekaj preračunavam, v ciljnem prostoru iščem svoj nahrbtnik, ki mi ga je nekdo prestavil, ker je moral kolo nasloniti na drevo. Jaz pa brez očal ne vidim prav daleč, no, ko pogledam malo bližje, ga le najdem.

V šestem krogu le spoznam realnost, da jih deset ne bo šlo. Ok, pol pa osem, to bi moralo iti. Pol pa v drugi polovici, kot da bi presekal. Ni šlo več nikamor.  Malo hodim, malo tečem, tempo tam nekje čez osem. Samo teka namreč.



V začetku sedmega vzamem gel, ki sem ga imel zraven za vsak slučaj. Na začetku stečem, pri kampu pa spoznam, da nima smisla več. Ni šlo nikamor, zato se odločim za hojo in uživanje. Prej sem imel toliko dela s samim seboj, da sploh nisem uspel uživati v Blejskem biseru.  Počasi mi je bila še hoja odveč, tudi turistov se je nagnetlo, da se je bilo potrebno kar prebijati med njimi. Še vedno pa, kot povsod po svetu, izstopajo japonski turisti.  Najmanj deset jih je naenkrat  slikalo Blejski grad, mi je kar žal, da jih nisem fotografiral. Prave face so, res.

Malo pred ciljem se le toliko potrudim, da v cilj pritečem.  Odlična družba vitezov zahteva, da naj grem še dalje, a jaz samo pokažem, da je konec. Časa sem imel še na razpolago najmanj uro in pol, ampak sem imel vsega dovolj.  Ni imelo smisla iti z glavo skozi zid, že tako ali tako sem se bal, da bom že drugo nedeljo zapored komaj hodil.



Garmin je na koncu pokazal dobrih 40 km in nekaj čez 800 m višincev. So na koncu rekli, da ti višinci ravno prinesejo tiste km do maratona :)

Čito za konec pa  dve kremšniti, pravi blejski kremšniti. Zato dobim priznanje, baje za posebne dosežke ;)



Sicer pa zelo všečen tek. Tako po "domače organiziran", še štartnih številk ni,  so pa napisane na nogo in roko z vodoodpornim flomastrom. Številka mi je bila dobesedno pisana na kožo. Ko sem jim na štartno ciljnem prostoru v prvem krogu povedal, da so to bile moje ocene v šoli, jim nisem rabil nikoli več povedati moje štartne številke. Sem pa jo šele komaj danes zjutraj spravil dol. In to z acetonom, ki mi ponavadi tako smrdi, ko si ženski del naše družine ureja nohte.  Skratka zelo všečen tek, tako da zagotovo še pridem, takrat pa upam na deset ;)



Tako, sedaj pa me čaka zaslužen počitek. Teh ultra zadev se je v tem letu nabralo ogromno in verjamem, da mi bo počitek prijal. Priprave na drugi del tekaškega leta pa se bodo začele na dopustu, tam, kjer tudi najraje tečem. Drugače povedano,  morje, počasi prihajamo in komaj čakamo :)

4 komentarji:

  1. Glej, glej, to pa nisi nič povedal! Enkrat moramo it skup, ne pa takole vsako leto posamezno... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Kako nisem povedal?? A nisem bil dovol jasen z mojim planom za letošnje leto??? Sicer pa, a nisi ti rekel, da se takšnih in podobnih tekmovanj ne boš več udeleževal???

    OdgovoriIzbriši
  3. Jah, to je pa res... Smola.

    Tvoj plan pa... jaz se svojega prav nič ne držim, ne vem zakaj bi se ti svojega moral.

    OdgovoriIzbriši
  4. Saj sem že omenil, pa še enkrat povem. Jaz sem si letos pozimi pripravil plan do julija drugega leta in če bo vse po sreči se ga bom tudi natančno držal ;)

    OdgovoriIzbriši