Iz Socerba do Tinjana

V nasprotju z nekaterimi, ki so si očitno zaželeli še zime, smo ga mi raje mahnili na Primorsko, z domačimi planinci seveda!

Obetal se je prav prijeten sončen dan, po mojih napovedih vsaj. Vstajanje ob četrti uri zjutraj je bilo kar zgodnje, a s "cumanjem" na avtobusu smo vse nadoknadili.

Najprej smo si ogledali grad Socerb ter bližnjo kraško jamo, imenovano Sveta jama.  Sveta predvsem zato, ker  v njej izvajajo vsako leto konec meseca maja sveto mašo. Sicer pa se da v njej videti prav vse, kar se da videti tudi v drugih kraških jamah.



Od tam smo se podali naprej  do znamenitega plezališča nad vasico Osp. Stena, ki te navduši (vsaj mene), plezalcev kot mravelj, in pravo veselje nam jih je bilo opazovati.



V resnici pa je naša včerajšnja planinska pot bila v večini sestavljena iz spustov, le delček vzpona na Tinjan je bil vzpon. In ravno tukaj nas je dobila. Ploha namreč. Toliko o mojem napovedovanju vremena, seveda mi ni preostalo drugega, kot da sem se posipal s pepelom.  Močilo nas je prav do vrha, nam vsaj vroče ni bilo, sem si mislil in bil raje tiho, je pa seveda padlo kar nekaj opazk na mojo napoved vremena.



Sledil je še spust do Rižane in dolga avtobusna pot domov. V resnici, vsaj kar se naju tiče, najslabši del poti, v nasprotju z Ano, ki ji je ta del poti bil najbolj všeč, zaradi družbe pač.



Sicer pa sem imel Garmina zraven in jaz pač ne bi bil jaz, če ne bi nekje na vrhu Tinjana pomotoma izklopil  uro in tako so podatki postali nepopolni, oz. smo se očitno spuščali kar  po zračni liniji.