Z domačimi po domači

V resnici je to bil moj prvi pohod po Šentiljski poti z našimi planinci, pa očitno ne zadnji.  Do sedaj sem lepote te poti odkrival v glavnem sam, delčke poti pa tudi z mojo boljšo polovico. V resnici so me ravno ti najini skupni pohodi navdušili nad Šentiljsko potjo , predvsem pa je takrat tudi padla ideja o teku.

Pa tokrat nismo tekli. Lep, prav prijeten planinski pohod je bil, ko človek pride na koncu na cilj ponavadi reče, da je bil enkratno in tudi tokrat je bilo tako.

Predvsem "zimske razmere" so pohodu dajale svoj čar. Snega je bilo kar veliko, ponekod smo naleteli tudi na pol metra snega, torej je bilo kar nekaj gaženja seveda po neuhojenih poteh. Največji problem pa je bil, da se je sneg že začel taliti, tako da bi ponekod prišli najbolj prav rokavčki in plavutke, posledično s tem je bilo na poti tudi ogromno blata,  na našo srečo pa so bile vsaj ceste splužene.

Smo pa se kar veliko nenapovedano ustavljali. Ob poti so pač domačije, kjer je kateri od pohodnikov poznal tega ali onega.  In vse te domačije imajo ponavadi vinsko klet. In tako so taki počitki za nekatere prišli kar prav. Celo smo zašli mimo Šentiljske poti in se ustavili na vikendu enega od pohodnikov (seveda z vinsko kletjo), kjer smo dobili tudi okrepčilo v obliki flancatov. Skratka hrane in pijače je bilo povsod dovolj.

Nekje na Vranjem Vrhu nas je celo za nekaj časa dohitel dež, a se nismo dali, ter tako v siju lune in naših čelnih svetilk, po dobrih devetih urah in pol   in prehojenih 23 km zagledali Marijo Snežno na Zg. Velki, vsi z mislijo, da jo še kdaj skupaj prehodimo, če ne prej pa vsaj maja in to v celoti!