Počitniško branje

Počitnice so skoraj mimo, kup prebranih knjig pa je še kar manjši od tistega, ki še čaka na branje. Če tako na hitro preletim, kar sem v teh dneh prebrala... hm... Ne vem no, se mi zdi, da se kar vse -bolj ali manj- vrti okoli nekega obdobja, ki je zaznamovalo mnoge, tudi mojo, generacijo.  In kot da to še ne bi bilo dovolj, tudi na TV, med brezciljnim preklapljanjem, naletim ravno na oddaje ali filme iz tega obdobja.  Se mi zdi, da se je vse skupaj pravzaprav začelo ravno z ogledom filma Deček v črtasti pižami. Pretresljiva zgodba, ki te pač ne zapusti hkrati z odhodom iz kina. In potrdi tudi izjavo Stalina, (to pa je že iz knjige, ki sem jo ravno prebrala) da smrt posameznika pomeni tragedijo, smrt tisočev ali milijonov pa statistiko.  Kruto, ampak resnično. Žal. Knjigo, o kateri govorim, je napisal Miro Simčič, naslov pa je Tito brez maske. Kot pravi avtor sam, je poskušal napisati pošteno knjigo o Titu in njegovem času, brez olepševanja in prikrivanja napak. Če mu je to uspelo, najbolje vedo tisti, ki so to doživljali na lastni koži. Med drugimi tudi Otroci s Petrička. Knjigo Ivana Otta, ki je tudi sam eden od teh otrok, sem prebrala tik pred Titom. Pred tem pa še Vladavino pekla Svena Hassla, ki temelji na njegovih lastnih izkušnjah iz nemške vojske. Govori o možeh, ki vojne niso ustvarili, so se pa bili prisiljeni boriti v njej. Eto, vse se mi vrti v teh krogih. In kaj se mi po vsem tem prebranem mota po glavi??  Žrtve. Na koncu koncev ostanejo samo žrtve. Na eni in drugi strani. Na strani poražencev itak, na strani zmagovalcev pa tudi. Le da je potrebno preteči dovolj časa, da se o tem sploh spregovori. Da se prizna.