Mrkno sem

Lahek tekaški teden je na vrsti ta teden. Nič kaj posebnega, vsakih toliko časa je pač potrebno malo znižati intenzivnost. Torkov in sredin tek je bil torej v tem stilu. Sredin sploh ko je bil v snegu, a jaz se pač nisem dal, tek v snegu je svojevrstni užitek in ker seveda še ni bilo očiščenih pločnikov sem tekel kar po cesti, pa še podaljšal sem Sladki krog vse tja do ribnika.

Danes pa me je čakalo 19 lahkotnih kilometrov. Pa tako ali tako meni gre vse v stilu lahkotnosti - počasnosti. Bolj ko ne, se držim pravila počasi se daleč pride in v pripravah na celotno Šentiljsko pot verjamem da bo to prišlo še kako prav. In tako lahkotno sem danes tudi odšel. Začetek teka ob Muri, sonček pravi užitek, potem pa. Ja kaj pa je sedaj to? Mečne mišice so me opozarjale s svojo pekočo bolečino, da nekaj ni vredu.Neznana bolečina. Podlaga za tek seveda ni bog ve kaj. Stisnjen grbinast sneg, ja to bo, zaradi tega pa se že ne bom vrnil, bo že minilo si rečem in tečem naprej. Vmes hodim, ne gre drugače. Končno se nekako po dobrih 4 km privlečem do Trat. Ja tu bo pa sedaj šlo, asfalt, sonce milina si rečem in nadaljujem. Pa ne gre in ne gre, bolj kot se mučim bolj ne gre. Pa saj je vse v glavi si rečem, pa nadaljujem, malo tečem malo hodim. Enostavno ne gre, in pri znamenitem policaju se odločim, da se vrnem, če ne gre pač ne gre, bolečina ne izgine in nima smisla z glavo skozi zid. Vračam se. Po dobrem km pa kot, da ni bilo nič in ko že pomislim, da mi je žal, da se že vračam se bolečina spet pojavi, kar tako iz neba. Spet hodim in tečem ne gre drugače. Po dobrih 13 km se privlečem domov, dobesedno privlečem,  počutim se kot, da sem pretekel najmanj ultra maraton.Očitno je nekaj v zraku!

Bom jutri popravil vtis na zimski ligi. Upam vsaj ;)