Sladkih60

Tako sedaj pa se počasi začenja zares. Priprave na Sladkih6 so počasi končujejo, vse misli pa so že pri soboti.

Več kot 60 prijavljenih kaže na to, da se je prireditev prijela. A število prijavljenih nam daje tudi določeno skrb. Čeprav je bilo v mojih mislih, da število prijavljenih nebi bilo večje kot petdeset, moje srce ni dalo, da bi koga zavrnil. Tako bodo praktično vsi prijavljeni tudi tekli.  Takšno število nastopajočih pa nam bo po drugi strani dalo odgovor, do katerega števila je zmožno organizirati takšno prireditev, kar pomeni koliko bodo sodniki zmožni ob takšni gneči opraviti svoje delo in koliko bodo naši pločniki sposobni prenesti število nastopajočih. Kot kažejo lanske izkušnje, bo najbolj kritična seveda prva ura, mogoče še druga, zato smo se odločili, da bosta začela soditi kar dva para in le upamo lahko, da bo tako štetje potekalo brez problemov.

Seveda pa je moj namen, da se tudi letos aktivno udeležim samega teka, a to brez moje najdražje, Ane, nečaka Bojana in nečakinje Petre seveda ne bi bilo mogoče. Vsi imajo veliko zaslugo, da je lanskoletna prireditev uspela tako, da sem lahko tekel brez skrbi. Tudi letos ne pričakujem, da bi bilo kaj bistveno drugače,  sem pa seveda pripravljen po potrebi takoj priskočiti na pomoč in prekiniti s tekom.

Druga pesem pa je moja pripravljenost, ki zaradi razno raznih faktorjev ni ravno na zavidljivi ravni. Že dolgo nisem opravil s kakšnim dolgim tekom, tudi o hitrosti ni bilo kaj dosti govora, sem pa veliko užival med tekom,  sploh ko sem tekel z mojo najdražjo in Ljubljanski maraton je bil vsekakor višek in veselje teh priprav . In tudi to šteje!

Seveda pa je Sladkih6 čisto druga pesem in tako sem potreboval vsaj malo nekega pokazatelja koliko sem trenutno sposoben, ali drugače povedano potrebujem malo samozavesti oz. samo potrjevanja pred takšno prireditvijo.  Da bi se šel teden pred prireditvijo  ubadati z dolgim tekom vsekakor ne bi bilo pametno, tako je deset km razdalja bila kar samoumeven odgovor na izziv. Čas seveda pod 60 min oz. drugače povedano maximalen tempo pa da vidimo, koliko sem sposoben. Praktično je bil to test samega sebe. Že dolgo nisem tekel deset km razdalje na čas, ma kaj že dogo nisem nič tekel na čas. In tako se grem "matrat". Garmin mi vsekakor zelo pomaga pri tem. Povrečne čase na km  pač moram prilagoditi tako, da bodo pod šestimi minutami. Pa se zapodim. Tečem in tečem in to tako, da mislim samo na čas na nič drugega, na "polvički" ko obrnem pokaže moj garminator, da sem seveda sposoben preteči v majn kot uri predvideno razdaljo,celo nekaj rezerve sem si priboril. A matram se. Nič lahkotnega teka z mislimi nekje tam v daljavi, nič sproščenega teka, samo dobesedno jaz,  moj garminator  in moj tek. Vmes me malo zmajnka, a še vedno ne tako, da bi bil ogrožen ciljni čas, a zadnji km je ura renice ne gre pognati na vso moč, kot storim ponavadi na kocu vsakega teka, zadnji metri se neznansko vlečejo in cilj. Vse je za mano, vse je tam daleč nekje, važen je samo sladki nasmeh. Uspelo mi je!

Sladkih6 čakam te!