Ko te vdari muzika...

Med jutranjo vožnjo v službo (na podružnico), se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Itak, da vedno poslušam radio, včasih se mi vrti tudi kak CD, zelo zelo redko pa se celo zgodi, da namesto enega ali drugega pojem kar sama. V avtu si namreč to lahko privoščim, ker vem, da me noben ne sliši in potem sploh ni važno, če tudi  fušam. Ponavadi me k petju vzpodbudi ravno katera od tisti trenutek  poslušanih pesmi, včasih pa se spomnim tudi kakšne stare, že skoraj pozabljene in si jo kar lepo na glas zapojem. No, pa danes ni bila stvar v tem. Že -nevemkolkič- sem namreč poslušala CD od Eroice. Pa začnejo oni s tisto Ko mene več ne bo...  Že 100x čula, že 100x zraven pela..., in kaj se mi zgodi? Zalijejo me solze. "Pa daj, ne seri..." sem si dopovedovala, solze pa so kar tekle. Pismo, pripeljala sem se že na parkplac pred šolo, poleg mene parkira kolegica. Jah... nič... gremo... Malo sem še smrkala, itak sem prehlajena, pa hajd noter. Do zbornice sem  že toliko prišla k sebi, da nisem  zbujala neke posebne pozornosti. Je bil sicer nek malo bolj vprašujoč pogled, ampak kup pomembnih informacij in običajna jutranja rutina so preusmerile tok misli. Do nadaljnega... Ko zdaj razmišljam o vsem skupaj, ne vem, al naj se smejim, al naj se zamislim. Še par let nazaj se mi je namreč zdelo hecno, če je kdo rekel, da se je zjokal ob kakem filmu al pa knjigi. Nikoli ne bom pozabila, kako smo se tri kokle v kinu režale ob gledanju filma Duh. Do solz smo se režale samo zato, ker je vse okoli nas hlipalo in smrkalo... Ah, zdaj pa to! Očitno je, da bolj kot sem stara, bolj me neke stvari ganejo. In to danes je verjetno bilo del tega...