Lago di Garda

Samo 3 dni smo se potepali,  pa se je nabralo toliko vtisov, da jih je kar težko spraviti skupaj.  Nič kaj dosti nismo planirali; Gardaland je itak bil kot opcija že kar nekaj časa tam nekje, ob kakšni primerni priliki, ko pač bo, ostalo pa smo skombinirali tako, da se prvi dan pripeljemo do jezera, poiščemo nek primeren kamp in tam postavimo šotor, naslednji dan od jutra do večera v Gardalandu, zvečer odspat in zadnji dan še malo okoli jezera. In to je bilo to. Na kratko. Nam pa se sedaj zdi, kot da smo bili tam vsaj en teden. Toliko vsega smo namreč doživeli in videli.

V torek zgodaj zjutraj smo se odpravili od doma. Računali smo na to, da okrog poldneva prispemo na Gardo. Točno tako se je tudi izšlo. Avtocesto smo zapustili v Peschieri, kjer sem si označila nekaj kampov, v katerih bi lahko bivali. Razlog za izbiro tega kraja je tudi oddaljenost od Gardalanda, ki tukaj znaša le 3 km. In kot se je kasneje izkazalo, je to tudi razlog, da so bili ti kampi precej zasedeni, prostor, ki so nam ga ponudili (imajo namreč označene parcele) pa nam ni preveč odgovarjal in smo se peljali naprej. Naslednji cilj je bilo mestece Sirmione, 8 km od Gardalanda. Najdemo odgovarjajočo parcelo, sanitarije OK, in ko se že skoraj odločimo, da bi tu ostali, še vprašanje, kako dolgo nameravamo ostati. Hm, povem po pravici, ostali bi do četrtka, takrat pa obrnejo ploščo. Za dva dni te parcele ne moremo dobit, ker je namenjena tistim, ki ostanejo dalj časa...,  menda je celo rezervirana. Aja?! No, pol pa hvala lepa in gremo dalje. Naslednja točka je mestece Padenghe, 20 km od Gardalanda. No, to je pa že skrajna oddaljenost, ki je še sprejemljiva za naš načrt. In se pripeljemo do kampa Villa Garuti.

 

Že rahlo skeptični se odpravimo na ogled parcele, receptorka nam pokaže kakšne 3 in dokaj hitro se odločimo za tisto z razgledom na jezero. Od tega nas loči le par metrov. In že postavljamo svoj šotor. Uživamo v krasnem razgledu, Ana pa se tudi namoči. Človek bi rekel, da je skoraj tako kot na morju.

 

Pozno popoldne se odpeljemo malo na oglede. Lepo je, občutek podoben, kot če bi se sprehajali kje ob Jadranu: trajekti, jadrnice, jahte, riva...

Z Ano pojeva tudi najin najdražji sladoled do sedaj, (10€), spijemo pa tudi dve coca-coli in navadno vodo za 11€! J... ga, če pa je bilo treba it tudi na WC... No, v zvezi s tem še to, da sem po dolgem času spet videla "čučalice". Hm, sem mislila, da so te v uporabi "malo južnije", pa sem se očitno uštela...

 

No, naslednji dan pa je bil za nas D-day. Obisk Gardalanda. Kupili smo kombinirane vsopnice za Sea-life, akvarij, v katerem se -meddrugim-  sprehajaš po steklenem hodniku, ob tebi in nad tabo pa plavajo skati in morski psi.

 

Zanimivo, vendar nas je že vleklo dalje, novim dogodivščinam naproti. Še preden smo stopili v sam zabaviščni park, smo lahko slišali kričanje in vriskanje tistih, ki so si upali sesti na "Blue Tornado".

Stvar je res adrenalinska, tudi če jo samo gledaš. Kakšnih par let nazaj bi se tudi sama postavila v dolgo vrsto čakajočih, zdaj pa me kar malo preveč stiska. Mogoče naslednjič?? In se odpravimo dalje. Povsod, kamor pridemo - vrste! Očitno to spada zraven. In se postavimo v vrsto za Mamuta - najdaljši adrenalinski vlakec v Italiji.

In lahko bi rekli, pa takrat še nismo vedeli,  tudi najdaljša vrsta čakajočih. Menda je minila kar debela ura, preden smo sedli v vagončke in se odpeljali na severni pol. Tja pa prideš v kakšnih dveh minutah... Ne, vsekakor ni nobene računice. To čakanje pač spada zraven in ko smo se proti večeru še 1x vrnili na mamuta in tokrat čakali "samo" 20 minut, se nam je zdelo, da sploh nismo nič čakali... Drugače pa je bilo 12 ur, kolikor smo jih preživeli tam, še vedno premalo, da bi preizkusili in videli prav vse, kar ponujajo. Kar nekaj stvari smo namreč izpustili. Pa drugič...

Pozno zvečer smo se vrnili v naš kamp, odspali tri kitice, naslednji dan pa pot proti domu. Seveda ne naravnost, pač pa najprej okoli jezera. Ponovno občutek, da smo na morju. V Rivi, mestecu na samem severu jezera, so se ravno pripravljali na jadralno regato.

Malo smo se še sprehodili ob obali, nato pa spet proti jugu. Ta (vzhodna) stran jezera je očitno namenjena surfarjem. Plaža podobna kot nekje pod Biokovim, mesteca si sledijo eno za drugim, turistični živ-žav na vrhuncu.

 

V Peschieri se ponovno vključimo na avtocesto. Do Benetk gre kar hitro, tam pa se začnejo zastoji in nekaj km dalje tudi obstojimo v koloni. Stojimo in čakamo. Čakamo in ne vemo, kaj je. Hvalabogu, da je naš šofer bolj potrpežljiv kot kopilot. No, končno se premaknemo naprej in do meje ni več daleč. Proti večeru se pripeljemo domov in spet se začne kufre gor - kufre dol...