Spremembe

Že od (pol)maratona v Radencih mi nekako gre vse navzdol. Ni prave volje, izgovorov milijon in končna bilanca tega meseca bo seveda temu primerna. Pa ne, da ne bi tekel, saj sem tekel vsaj dvakrat tedensko, a razdalje so bile tako minimalne, da ni za govorit. Če bom spravil skupaj 60 km mesečnega teka bom dober. Pa bo kdo rekel, da nimam ciljev. Seveda jih imam še kako natančne a ti so še tako daleč, da mi to nikakor ni vzpodbuda, da bi se bolj angažiral.

In tako nenapovedano, kot se ponavadi dogaja v življenju se nekje kot lučka na koncu tunela prikaže tekaški trener.  Sobota je bila namenjena, da odkrivamo pota našega teka. Teorija in praksa je bila, najbolj zanimivo pa je bilo spremljanje videoposnetkov našega teka. Ojej ko sem sebe videl sem videl, da tečem kot hlod.  No sicer ni bilo tako hudo, a tehniko teka pač nikoli nisem študiral. Tečem pač tako kot me noge nesejo. In kot zgleda me nesejo tako, da svoj tek zaviram. Preveč iztegnjeno in predaleč postavljeno nogo predse imam in pristajam na peto, to sta dve glavni napaki, ki se ju naj bi dalo odpraviti. In če se naj bi dalo zakaj ne bi poskusil. In sem poskusil takoj v nedeljo.Misliti zraven kako tečeš je seveda svojevrstno spoznanje, a drugače pač ne gre popraviti te napake, boleče mišice pa tudi opozarjajo na to, da je napako treba poravljati postopoma ne pa kot jaz ki kar opravim v največji večerni vročini s progo ob Muri.

In tako pa ne samo zaradi odpravljanja napak ampak zaradi druženja, skupinskega teka, pravilnega izvajanja razteznih, krepilnih in tekaških vaj se odločim in se pridružim novo ustanovljeni  Intersportovi tekaški skupini in tako bo kar nekaj naslednjih torkov. Spremebe na tem področju bodo več kot dobrodošle, saj sam nekega ogrevanja in raztezanja sploh nisem poznal. Ponavadi je pač moj tek sestavljen iz teka, glavnega teka in teka!

In da sprememb ne bi bilo premalo je seveda tukaj tudi kolo. Saj sem že zadnjič pisal, da se mi nekako lušta a na kolo se še nisem spravil do tega tedna. No v ponedeljek  pa je le napočil dan ko sem se vrgel na kolo in se odpeljal. Fino ravnica na avstrijski strani Mure je kar pravšnji teren za začetek kolesarske sezone. In ker mi je šlo tako lepo se danes odločim in opravim s turo ki ni nič prav ravna. Čez Kresnico sem se k mami že večkrat peljal z avtomobilom. Vedel sem, da so klanci, a da so takšni klanci pa nisem niti slutil. In če ob tem pomislim, da so se Dosovci tukaj peljali... Kar dva krat sem moral iti peš in ker sem po isti poti šel tudi nazaj sem moral torej kar štirikrat obupal. Samo žal mi je, da nisem imel zraven pulz metra. Po mojem sem kar preskočil moj max. utrip. Se vidi, da nisem šprinter in nisem navajen delovanja v najvišjih obratih tudi samo za nekaj trenutkov. In ker sem ob povratku v Šentilj imel kar dovolj Kresniških klancev se odločim, da me danes klanci med Šentiljem in Sladkim Vrhom več ne vidijo. In ga lepo ucvrem v Avstrijo in ob Muri lepo do broda. Sicer se je nabralo kar nekaj km več, a klancev sem se le izognil.

Sem pa danes spoznal, da sem po srcu definitivno postal tekač. Kolo mi je v preteklosti, tudi po klancih dajalo veliko veselja, a danes neko tega nisem čuti, se mi zdi, da bi s to progo lažje opravil v tekaški varianti! No ja :)