Radenci 2008

Bil sem že kar na nekaj polmaratonih v Radencih, tudi v časih, ko je začetek tekme bil v popoldanskih urah, ko smo tekli še do Gornje Radgone in od tam naprej čez avstrijsko stran nazaj v Radence, v časih, ko je bila tekma konec maja in je vročina še bolj pripekala. Pa sem to vse skupaj včeraj kar pozabil. Pozabil, da ponavadi v Radencih nikoli niso idealni pogoji za postavljanje rekordov in da zna radenska proga kar pokazati zobe.

Štart se je pričel brez Wege, bo že on bolje povedal zakaj, se pa srečava s Sašotom, sošolcem iz osnovne šole in skupaj urno pretečeva prva dva km, ko ugotovim, da sem prehiter in da je bolje zmanjšati tempo. Tako Sašo odhiti naprej, jaz pa v mojih predvidenih časih kar lepo napredujem. Pijem na vsaki okrepčevalnici, ki so bile na vsakih 2,5 km, saj sem se zavedal možnih posledic dehidracije.

Na 6. km se razveselim znanih korakov za menoj, ki pa žal niso bili Wegini. Tako nadaljujem sam, srečam kar nekaj TF obrazov, nekatere prehitevam, nekatere srečujem, ko se že vračajo, vsekakor je TF majica odličen razpoznavni znak in razlog, da s kom spregovoriš tudi nekaj besed. Do 10. km mi gre kot po maslu. Čas pod eno uro je nakazoval, da bi lahko uspel in pretekel progo v času kot sem si ga želel ( <2:10).

Sopara in predvsem veter so počasi začeli delati svoje. Vse več ljudi ob progi je imelo težave, nekateri so začeli hoditi. Nekje na 13. km teče nekdo za mano s pretiranim srčnim utripom, Polar mu namreč neusmiljeno piska. "Vreme tebe pa je nemogoče dobiti" se vidno zadihan oglasi Wega, ko priteče do mene. Kako sem se ga razveselil. Štartal je štiri minute za mano in me dohitel. Čas je imel torej odličen in kar naženem ga naprej, čas pod dve uri je bil za njega namreč realnost in tako nadaljujem spet sam.

In tam nekje se prične kriza tudi meni. Od 13. do 16. km se nekako vlečem, kar nekajkrat me potegne, da bi pričel hoditi. Pa kaj ne bi, če pa opaziš veliko sotekmovalcev, ki hodijo. Se mi zdi, da jih še nikoli nisem videl toliko hoditi na tekmi. Pogoji so bili resnično težki. A se ne dam, tečem dalje. Srečam tudi tekača, ki si ob progi masira mišice s koprivami in pravi, da pomaga. Nisem poskusil.

Od 16.-18. je že šlo bolje. Po 18. km pa sem bil ponovno prerojen, verjetno je tudi začel delovati gel, ki sem ga vzel pri 17. km. Kljub vetru v prsa,  sem tekel vsak km pod 6 minutami in cilj se je vedno bolj bližal. Čez kanal Mure srečujem maratonce, ki so že v svojem drugem krogu. Kar nekako se mi zasmilijo, a vem, da so vsi po vrsti pripravljeni, da bodo zmogli z maratonsko razdaljo.

Prihod v ciljno ravnino. Navijanje"Dajmo, Vreme!" je letelo iz vseh koncev in to me požene v ciljni šprint, tik pred ciljem zagledam tudi moji dve navijačici, ki glasno navijata. Čas 2:12:35,  jaz pa neznansko utrujen, kar nekaj čas potrebujem, da pridem k sebi, a vesel, da sem kljub težkim pogojem premagal progo, skorajda brez problemov. Tudi to šteje. Šteje pa tudi, da sem bil dobrih 6 minut hitrejši, kot v Sežani.

In tako se je pričela pot domov.

Galerija slik!