... davnega leta 1962. In lep je bil tudi danes, čeprav sva ga oba preživela delovno, mislim v službi. Začelo se je že »uranuzoru« (pred 6. uro), ko sva ob cesti glasno vzpodbujala našega triatlonca, udeleženca DOS-a, Luko Černuta, ki sem ga imela čast spoznati na začetku svoje poklicne poti v Dravljah. Jeee!!! Še bomo navijali zanj… Nadaljevalo se je v »službi«, kjer smo imeli športni dan in to ne čisto navaden športni dan, pač pa dan, ki je bil namenjen predvsem druženju treh generacij. Starši, babice in dedki so se odzvali našemu vabilu, se skupaj s svojimi otroki udeležili pohoda ob Muri (tisti najbolj pridni so prehodili progo, ki sva jo midva predvidela za žensko kategorijo našega izziva), v gosteh smo imeli Društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev, prvič v življenju sem božala kačo (bravo jaz!), skratka – imeli smo se fajn, dan je bil čudovit, za pikico na i pa je poskrbela še Ana, ki se je malo prej vrnila s tekmovanja v športni gimnastiki z bronasto medaljo. :) Kaj še češ lepšega?!
Mogoče torto za rojstni dan? ;)
Čestitam k lepemu dnevu in še lepšemu praznovanju. Saj je lahko lepo tudi brez torte!
OdgovoriIzbrišiItak. Je pa torta prišla dan kasneje in je tudi pasalo :)
OdgovoriIzbriši