33 let kasneje

Splet okoliščin je nanesel, da sem se začela malo bolj podrobno ukvarjati z igrami, ki smo se jih igrali v času mojega otroštva. Bila sem (pa še vedno sem) »blokovski froc«, kar je  pomenilo, da je naš prosti čas v glavnem potekal na dvorišču. Od zgodnjega popoldneva, pa vse do mraka, včasih tudi že v  temi, smo skakali razno-razne »fuče«, se skrivali, lovili, se igrali »zemljo krast«, pa ravbarje in žandarje,…  Predvsem punce, pa smo skakale tudi gumitvist. To je trajalo nekje do mojega  4. razreda in takrat je bil to ves naš svet, okoli katerega se je vrtelo tudi vse ostalo. Ni bilo variante, da bi svoj prosti čas preživljali kje drugje, kot pa na dvorišču. Stvari so se spremenile šele takrat, ko so odprli letno kopališče in smo začeli »hoditi na bazene«. Pri meni je to šlo celo tako daleč, da mi je ati včasih tja nosil tudi sendviče, ker se mi ni dalo hoditi domov na kosilo. Odkrito povedano, težko si predstavljam, da bi danes kaj podobnega dovolila Ani. Toliko tistih »kaj-pa-če?« se mi prikaže, da kar glava zaboli… Od 9. ure zjutraj, ko so bazene odprli, pa vse do 19. zvečer, ko so jih zapirali, smo bili tam pečeni in kuhani. Dobesedno. Kaj pa danes?! Deca pridejo domov, običajno naredijo nalogo, če jo imajo (no, vsaj nekateri), potem pa k računalniku ali televiziji in to je to.  Posplošeno.  Da pa je v glavnem res tako, pa kažejo tudi vsakoletne meritve, ki jih opravljamo v aprilu. Motorične sposobnosti naših otrok se slabšajo. To je dejstvo.  In dejstvo je tudi, da dve al pa tri ure športne vzgoje na teden, ne zadostujejo, da bi se stanje bistveno izboljšalo. Če smo včasih v šolo, ki je bila za nas oddaljena 2 km, za nekatere pa tudi 4 ali več, v glavnem hodili peš, se danes dogaja, da otroke vozijo. Pa res ni treba, da gre mali  še 10 minut peš od avtobusne postaje do doma, ali obratno, seveda ne, saj imamo šolski kombi, ki jih pripelje čisto do domačih vrat, ker pač ta možnost obstaja. Le zakaj je ne bi izkoristili?! In potem smo pač tam, kjer smo. Nobene vzdržljivosti, nobene moči v rokah, slaba gibljivost…

Pravzaprav sem se s tem kar precej oddaljila od tega, kar sem v bistvu nameravala napisati. Me je kar zaneslo, priznam. Želja mi je namreč bila, da predvsem osvežim spomin na igre naše mladosti, (kak se to hecno čuje) ne pa da jamram nad stanjem, kakršno pač je.

No, to, kar pa imam v naslovu, pa pomeni, da sem danes po tolikih letih spet skakala gumitvist. Za večino otrok, ki sem jih imela v OPB-ju, je bila igra nekaj novega, eni trije, štirje, pa so to že nekje videli. In ko sem jim potem razložila in pokazala (kolikor sem se pač spomnila) osnove, so se tako zagrebli za tisti dve elastiki, ki sem ju prinesla, da smo morali takoj narediti razpored, kdaj bo lahko kdo igral:) Tisti, ki pač niso prišli takoj na vrsto, pa so se šli »zemljo krast«. Kak je blo fajn…