Saj vem, da to ne bo pasalo v kontekst tega bloga, ampak nekje si moram olajšat dušo. Tisti, ki raje prebirate tekaške in »shujševalne« podvige mojega dragega zato vse skupaj raje preskočite, da vas s tem ne zamorim.
Torej, problem je v tem, da imam probleme. Probleme, ki jih lahko vidim, razumem in za katere tudi vem od kod so prišli. Prav tako tudi vem, kako bi se jih morala lotit, ampak… Tu je glavni hakl. Vem, kako bi morala ravnati, vem, kaj bi v konkretni situaciji morala reči, pa dejansko ne. Zakaj ne? Kaj je tisto, kar me vodi, da reagiram natanko tako, kot v tistem trenutku sploh ne bi smela? Zakaj mi zmanjka potrpljenja ravno doma, pri lastnem otroku?! Zakaj mi v službi uspeva potrpežljivo prenašati take in drugačne muhe malih in velikih, doma pa ne?! Zakaj stresam to prekleto jezo, ki se mi nabira zaradi zadržanih čustev potem na svoje najbližje?! In jih prizadenem. In se potem počutim še bolj bedno… Začaran krog…
Aja, tista kaplja čez rob iz naslova pa je to: včeraj se je Ana, ko še mene ni bilo doma, odločila, da skuha puding. Ker ima babica desno roko v gipsu, (zlomljena v zapestju) ji pri tem seveda ne more pomagati. Za tamalo to tudi ni nobena ovira, saj je popolnoma prepričana v svoje kuharske sposobnosti in si ne pusti dajati kakšnih dobronamernih nasvetov. Ona bo to sama! In je… Za dve vrečki pudinga je vzela 2 litra (!) mleka in še to lepo v dve posodi, da bo malo pisano… Em…, ko se puding ni in ni hotel zgostiti (čudno, ne?!), je ugotovila, da ga je nekje biksnila in je pač zaključila tako kot je. Pudingovo juho je nalila v skodelice, še dobro, da jih je toliko našla, eno pa je postavila celo v zamrzovalnik. (To sem ugotovila šele danes zjutraj) Torej, ko sem včeraj prišla domov, nisem bila prav nič navdušena nad količino pudinga in kupom posode, ki me je čakal. Namesto, da bi se razveselila sladice, sem pričela nergati nad videnim in moje potrpljenje je šlo po gobe. Namesto pohvale, da se je tega lotila in kakšnega dobronamernega nasveta za prihodnjič, so iz mene začeli leteti očitki. »Pa kaj si ne prebereš? Pa kaj ne vprašaš, če vidiš, da nekaj ne štima? Pa kaj ne poslušaš babice? Pa poglej, kako si pustila… Zdaj pa počisti te piskre, pa magari bo trajalo do polnoči!...« In se je končalo v njenem jokajočem: »Pa kaj se jaz ne smem zmotit?!« … Bum. Tresk po glavi. O bože moj, kaj jaz delam temu otroku?! Pismo rosno! Če bi se to zgodilo komu drugemu, bi mu znala tako lepo razložit in svetovat, kako bi bilo prav, pri sebi in pri svojem otroku pa odpovem na celi črti. Reagiram popolnoma neprimerno in kar je še huje, zavedam se, da delam narobe, zavedam se celo v točno tistem trenutku, ko to delam, pa kar ne neham… In še naprej teram svojo, kot da mi je počil film…
Tako je bilo to včeraj. Na žalost. Na srečo pa Ana ni zamerljiva. Prej kot jaz pozabi na vse skupaj in se obnaša, kot da se sploh ni nič zgodilo. Mene pa še kar gloda. Vedno bolj. Ker vem, da delam narobe. Ker vem, kakšen slab zgled ji dajem. Potrpežljiva in uvidevna sem lahko 100 na uro, ko gre za druge, ko pa gre za moje doma, pa mi tega zmanjka. Prevečkrat. In potem je dovolj samo kapljica…
E, Mati, vsi smo samo ljudje, anede? In kot taki čustveni, jezljivi in še kaj. V tem ni prav nič groznega. Človek je pač človek, sprenevedanje naredi še mnogo več slabših stvari.
OdgovoriIzbrišiČe se prej ali slej zaveš, da si nekaj naredil narobe, je to že veliko. Opravičiš se. Saj te gloda, torej dobro veš, da ni bilo v redu in da ni bilo v skladu s tvojimi načeli.
Vsakemu kdaj zmanjka potrpežljivosti. In če fino pogledaš, vidiš, da se, hudiča, okrog tega svet vrti.
In mislim, da otroci to veliko bolje razumejo, kot mi, starejši.
Te čisto razumem. Jaz ravnam enako kot ti. Do tujcev sem potrpežljiva, doma sem strašno nepotrpežljiva, jeznorita oseba. In to me zelo zelo jezi. Da sem do sebi najljubših ljudi takšna. Saj se trikrat zadržim, potem mi pa četrtič varovalke ven pomeče še za vse nazaj...
OdgovoriIzbrišiSe strinjam s Piskecem. Sprenevedanje naredi še več slabih stvari. Potrebno se je opravičiti, ko je vsega konec.
In v naslednji taki situaciji brzdati živčke. Ali pa vse na smešno obrniti. Jaz se trudim. Priznam, da mi večkrat ne uspeva najbolje...
Hm, pa še nekaj... Ana se ni ravno "zmotila", anede? Ni poslušala in ni prebrala, zato je tudi prišlo do napake. Torej mora tudi nosit odgovornost in posledice, kakršne pač so.
OdgovoriIzbrišiZdi se mi, da dandanes od lastnih otrok mnogo premalo zahtevamo, delamo z njimi v rokavicah, moramo biti potrpežljivi, jim kar naprej nekaj odpuščat in ne vem še kaj. Tale vzgoja meni ni ravno najbolj pri srcu.
In ko so vsi taki, pravzaprav razvajeni, jih spustimo v realni svet. Kjer za vsako akcijo požanješ reakcijo. Kjer ni popuščanja in odpuščanja, kjer je vsak dan borba.
Kako naj otroci potem živijo in "preživijo"? Saj vsi lepo vidimo, kam vse to pelje...
Ja, ampak posledice ne bi smele biti nerganje mame, kot je pravilno ugotovila Mati. Pravzaprav je naredila Ana celo inovacijo: iz dveh vrečk pudinga dva litra sladoleda!
OdgovoriIzbrišiLeta (ampak res leeeeta) je trajalo, da sem svojo slabo voljo od drugod nehal stresat nad bližnjimi. V resnici je pri meni šlo za užaljenost: pridem domov in namesto da bi me božali in tolažili moram spet - SPET - jaz druge. Dokler nisem ugotovil da se sploh ne pustim božati, ker potem ne bi bil bogi. In ne bi mogel odvihrati - užaljen - na en pir, ki si ga menda zaslužim. Opozarjam - tole je bil moj primer ki se ne more primerjati z Mati.
Scenarij bi bil včeraj lahko drugačen, to menda vemo: Mati bruhne v smeh in skupaj pomijeta posodo. Skupaj! Posledice mora vendarle nositi Ana, skupaj pa zato, kerje tako fino če kdo pomaga v nesreči. In potem bi pojedle sladoled (he he, oči ga tko ne sme ane... ;) )
Čaki, čaki. Zakaj pa posledice ne bi "smele" biti take? Meni se pa zdi rekacija Mati čisto človeška. Ana ni poslušala babice, ni prebrala in ni pospravila za seboj. Mati bi morali vse prenesti? Cankarjeva Mati? Hm...
OdgovoriIzbrišiTudi Mati je človek, ki se razjezi, ko ga kdo biksne. In kaj je v tem slabega ali čudnega?
Na koncu moramo vseeno vedeti, da Ana nima pet, šest let. Anede?
Hm, upam, da ne bo kdo tega Ani pokazal... Me je kar malo strah, da me bo naslednjič tepla. ;)
No, morda sem narobe razumel. Namreč da ni poslušala babice nisem vedel. Da ni prebrala je človeško in bi midva znala kakšno prigodo povedat o novo kupljeni aparaturi in navodilih za uporabo ( ;) ), pospraviti za seboj je pa pri otrocih zanimiv pojm. Za primer: pomij posodo je meni pomenilo pomiti tiste tri krožnike v koritu, potem pa sem jo pobrisal 8pa ne posodo ampak na dvorišče) in čisto zares se mi je potem zdelo krivično, ko mami ni bila zadovoljna. pol mi je pa očitala, da bi moral pospraviti posodo z mize in pulta in štedilnika, pomiti vse to, pobrisati mizo in pult za sabo in - prosim lepo ! - očistiti umivalnik vse tite gravžarije ki ostane na mrežici po pomivanju posode. Pa tega sploh ni rekla!!! Čisto zares se mi je zdelo krivično njeno nerganje.
OdgovoriIzbrišiSicer se pa opravičujem, beseda "smele" mi je ušla in nisem hotel biti pokroviteljski ali pameten.
No, tako daleč še nismo, da bi koga tepli :) Kot sem že rekla, Ana ima to čudovito lastnost, da ni mulasta. Obrne se okol in čez 5 minut že pride nazaj, kot da je vse v najlepšem redu. Ko se meni še vedno pri uhah ven kadi, bi se ona že cartala, pa mami sem, pa mami tja... Jaz rabim malo več časa. Šele takrat se potem lahko v miru pogovorim in razčistim. Tudi opravičim, seveda. Nikoli se mi ni bilo težko opravičit, če sem ga kje polomila. No, za ta konkretni primer je na koncu izpadlo tako, da sva se potem obe opravičevali, jaz za moj izpad in ona za svojo površnost. Posodo pa sem vseeno morala pomiti sama, ker so bili piskri tudi rahlo zažgani. Kot da ne bi bilo že brez tega dovolj...
OdgovoriIzbrišiKar se pa tiče Cankarjeve Matere, z njo glih nimam dosti skupnega. Se bolj nagibam k tisti pir-varianti :), le da je tisti pir lahko tudi v kaki drugi obliki.
No, je se pa včeraj zgodilo še nekaj, za kar sem na Ano zelo zelo ponosna. Kupovali sva čevlje zanjo in ko sva "ponevemkolkih" trgovinah prispele še v eno, rekla sem že, da zadnjo, sta se končno našla dva para, ki bi ji morebiti lahko ustrezala. Eni so ji bili všeč, drugi pa udobni. In ko se po 20 minutah še vedno ni mogla odločit, katere bi vzela, in ko je meni že (spet) začelo zmanjkovati potrpljenja, se je sama odločila za UDOBNE! Bravo otrok! In na poti domov so ji ti celo že začeli postajati všeč. In takle mamo, kakor pravite vi prek Trojan. En dan si v luftu od jeze, naslednji dan pa že od česa drugega.
Pa še ribe v Muri imajo nekaj od tega (eni trije pudingi so namreč končali v kanalizaciji...)
eh, Mati,če bi minuto prej objavila tole zgoraj bi mi prihranila pisanje... ;)
OdgovoriIzbriši:) ti samo piši... te je vedno fajn brat...
OdgovoriIzbrišiPa še to. Piskec, vsak dan gledam in poslušam, kam pelje to ujčkanje in zavijanje v vato in povem ti, da se moram včasih prav pošteno premagovati, ko vidim, kako nekateri izkoriščajo in zlorabljajo te raznorazne pravice, ki jih imajo. "Moj otrok ima pravico..." Jp, samo pravica sem in pravica tja, pa pravica gor in pravica dol, to, da pa so nekje v ozadju tudi neke dolžnosti (kaj-te-je-to), pa se le malokomu sanja, oziroma se s tem sploh ne ukvarjajo, ker oni itak imajo pravico, da...
OdgovoriIzbrišiIn se potem dogaja to, kar se. Žal.
Ja, saj zato pa jaz kar skočim, ko se otroku godi "krivica". Mogoče malo preveč skačem, a vendar. Saj veš: lažje govoriti in drugim pamet soliti, kot pri sebi to videti. Jaz otroke sigurno preveč razvajam in jim gledam skozi prste in premalo zahtevam. Ampak, ko me pa razkurijo, jim pa nebo na glavo spustim... ;) Potem jim pa čisto lepo in realno razložim zakaj in čemu.
OdgovoriIzbrišiA veš, pri nas gre razpoloženje lahko iz ene skrajnosti v drugo v parih minutah... Pri štirih ni časa, da bi se kujal celi dan. ;)
Tele pravice tudi meni ne gredo najbolje v glavo, priznam.
Eh, Wega, saj smo bili najbrž vsi isti. Ampak, če ne bi ta stari težili, tudi pri 35-ih ne bi vsega tega vedeli. ;)
OdgovoriIzbrišiKo se naši delajo, da niso vedeli, jaz začnem: vdihni, izdihni. Vdihni, izdihni. Jim je pač treba vse povedat pa narisat, anede? ;)
Jaz včasih štejem do 10, ko se še lahko kontroliram, ko pa je mera polna, pa niti to ne pomaga. Že večkrat sem tudi izrazila željo, da bi imela nekje blizu kakšno boksarsko vrečo, ki bi mi v takih primerih prav gotovo najbolj koristila, pa me ni do sedaj še nihče resno vzel... ;)
OdgovoriIzbrišiTudi jaz bi rabila boksarsko vrečo. Eno doma, eno v službi, eno v avtu... Čisto preveč bi jih rabila. Se bo treba kaj drugega bolj priročnega spomniti.
OdgovoriIzbriši