Še ne tako daleč nazaj, niti mesec dni ni pravzaprav od tega, sem v nekem komentarju pojasnjevala, zakaj mi ni do smeha. Zaradi bolezni mi je tiste dni namreč umrl stric, v samo nekaj mesecih pa smo izgubili tudi štiri mlade ljudi. Začelo se je v lanskem maju, nadaljevalo v decembru in zdaj, s presledkom par dni, še v januarju in februarju. Štiri mlada življenja, štirje otroci, ki so komaj prestopili prag odraslosti. Najmlajši bi te dni dopolnil 20 let, najstarejšemu jih je bilo 26…
Sprašujemo se, kaj se dogaja. Kaj se je spustilo nad ta naš kraj, da nam v tako kratkem času pobere toliko otrok. Kako doumeti to strašno, grozljivo bolečino, s katero se spopadajo starši, sorodniki, sošolci in nenazadnje tudi vsi mi, ki smo jih na nek način poznali. Boli. Preprosto povedano, boli. Boli, ko prebiraš osmrtnice, boli, ko se voziš mimo mest, kjer gorijo svečke v njihov spomin, boli, ko srečaš starša, brata, sestro… Boli. Kako zelo mora boleti šele njihove najdražje… Človeška natura pač ni prilagojena takim preizkušnjam. Če se na nek način lahko poslovimo od svojih staršev, sorodnikov in znancev, ki jih jemlje bolezen in se na to slovo nekje v podzavesti tudi »pripravljamo«, ker je smrt pač del našega življenja, tega prav gotovo ne moremo reči za te nenadne, nepričakovane in tragične dogodke, ki nam v hipu vzamejo nekoga, ki bi po vsej človeški logiki moral biti še dolgo med nami in nas celo preživeti. To preprosto ni doumljivo. Tega se verjetno ne da preboleti. Ne vem, ne znam si predstavljati, kako… Mogoče se s časom bolečina res omili, mogoče žalost s časom postopoma zbledi…, ne vem. Ampak tista otopelost, tisti prazni pogled, tista odmaknjenost, ne vem, če tudi to kdaj mine… Kako potolažiti to mater, tega očeta?! Kako sprejeti dejstvo, da življenje teče dalje, tudi če se je nam porušil ves svet?! Kako se vrniti nazaj v vsakdan, v službo, v šolo, med ljudi?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar