Šola malo drugače

Če se mi je pred 14. januarjem dogajalo, da sem v budnem, še bolj pa v spečem stanju, sestavljala puzzle na temo zimske šole v naravi, sem zdaj tako daleč, da sliki, ki je pri tem nastala, iščem primeren okvir. Vse se je namreč dobro izteklo, boljše, kot sem si sploh upala želeti. Vsi delci so sedli na svoje mesto in nastala je ena lepa, nepozabna slika. Slika, ki bo ostala v spominu tudi večini od 76 otrok, s katerimi smo preživeli teh pet dni. Če bi nam bilo malo bolj naklonjeno še vreme, bi bilo že prav kičasto... (Kak že gre tisto o kovačevi kobili?!) No, vseh teh 76 bolj ali manj uspešnih smučarjev, našli so se tudi taki, ki so prvič v življenju stopili na smuči, smo varno pripeljali nazaj domov. Vmes je bila tudi kakšna kriza, povezana z domotožjem, pa solze na tej in oni (predvsem mame) strani, ki pa smo jih uspešno premagali. Skratka, bilo je lepo, naporno, (sicer bolj nam "tastarim" kot otrokom) in za marsikoga tudi nepozabno. No, kljub vsemu lepemu, pa me zdaj vseeno nekaj muči. Preden smo namreč šli, sem obljubljala, da če se vse dobro izteče, se do konca šolskega leta samo še smejim... Žal mi zdaj to ne uspeva preveč...