Vsekakor pa so po tolikih letih ostanejo spomini in doživetja. Začetek dela, ko so se mi abrahamovci zdeli takooo stari, ko nas je delalo samo v našem obratu nekaj majn kot 50 ljudi, dandanes pa še samo 10. Šli smo kar skozi dva stečaja (ena redkih če ne celo ednino podjetje ki je šlo skozi dva stečaja). Pri prvem smo že naslednji dan začeli z delom, pri drugem smo delo nadaljevali šele čez štiri mesece) Za to smo se morali pošteno borit, štrajki so bili tisti, kateri so nam uspeli ohraniti podjetje. Odhodi v Ljubljano na pogajnja, zapora cest pred podjetjem, in dokazovnje da znamo delati in da nismo še za odpad so bili poglavitni in ključni faktorji, da smo podjetje obdržali. Bil je boj za golo preživetje. Nato je prišlo lastninjenje in prišli smo v domače privatne roke kjer smo (so) še sedaj!
Pa saj dandanes ni nič drugače, tekstilna panoga je pač tista, katera ima najnižje plače, najnižjo izobrazbeno strukturo, čeprav je prav tekstilna panoga bila tista, ki je po drugi svetovni vojni pomagala tudi ostalemu gospodarstvu na noge. In zgodovina podjetja je tudi moja zgodovina, ostajajo samo spomini, lepi spomini, spomini na dogodke in sodelavce ki jih ne pozabiš.
Jutri je nov dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar