Sladkih6 prvič

Kot sem že nekajkrat napisal, Sladkih6 ni sladkih 6 čokoladic, bombonov ali najljubših čokoladnih keksov, Sladkih6 je šesturni tek po "ulicah" Sladkega Vrha. Madonca, šest ur. Alo, a si predstavljate, teči šest ur, pa saj to ni v domeni razmišljanja normalnih ljudi. To je mukotrpno delo, ki so ga zmožni sami norci. Če komu samo omeniš tek, te malo čudno pogleda, če pa dodaš še šest ur, pa te že tako pogleda, kot da bi padel iz Marsa. Še bratu sem komaj dopovedal zakaj se gre, ko sem ga klical, da bi prišel sodit. Konec koncev pa le ni bilo vse skupaj tako zunajzemeljsko.

[googlevideo]http://video.google.co.uk/videoplay?docid=-8348813293884968438&hl=en-GB[/googlevideo]No pa gremo kar po vrsti. Začelo se je kar tipično zame. Nekak drugačen spomin na Sladkih6 pač moram imeti. Tik pred samim štartom sem se namreč spotaknil na robniku ceste in padel po asfaltu. Če bi kdo snemal bi bilo verjetno za kakšno video smešnico. Samo Ana je priznala, da ji je šlo na smeh. Skratka, odrgnina na desni roki, kolenu in udarec v palec desne noge so bile posledice. Tako sem sam tek začel s krvavo roko in bolečim palcem na nogi in kar nekaj krogov je trajalo, da sem kolikor toliko ublažil krvavenje iz roke, palec pa me je nehal boleti šele okrog 20 km.

Drugače pa je bilo kar vredu, bi rekel Wega ;) . Čeprav je on napisal, da se je šlepal zraven mene do 21tke je v bistvu bilo obratno. Glede na naporen teden v službi in vseh potrebnih priprav na Sladkih6, sem s tekom v bistvu začel bolj utrujen kot pa spočit. A volje mi ni manjkalo. Poskusil sem celo z idejo, da bi vmesne rezultate objavljal na forumu, a ko sem to prvič poskusil in ugotovil, da sem se zmotil, sem lepo vse skupaj zbrisal in odšel tečt.

Krogi med 21 in 30 mi manjkajo v mojih spominih. Ni jih, sploh se jih ne spomnim, da bi jih odtekel. Pri 31 pa sem se začel zavedati, da bi mi lahko celo uspelo opraviti z maratonom. A misli so hotele eno, telo drugo. Vsak krog je bil pomemben. Zadnje kroge sem si razdelil na tretjine, trije krogi in osvežitev. Tukaj je odločilno vlogo odigrala tudi Ana. Resnično je bila tako pridna, tako skrbna, da so jo na koncu hvalili prav vsi, pa ne samo njo, celotno ekipo, ki si je upala v nekaj tednih organizirati prvi šesturni tek v Sloveniji. In tako je šlo naprej, 32, 33, 34, 35, 36. krog, desna noga me je vedno manj ubogala. Teči več ni šlo, verjetno se je vnela desna kita za kolenom, šele kasneje sem pomislil, da je to mogoče posledica udarca v palec na nogi. Namreč, če sem palec malo skrčil mi je bilo bolje, posledično pa sem tako verjetno obremenil to kito. Nič, če ne gre teč, pa bom poskusil hodit, kar se je pokazalo za dobro odločitev. S hojo namreč ni bilo nikakršnih problemov. Ko sem kasneje pogledal povprečne čase na krog, sem ugotovil, da sem s hojo celo dosegel najhitrejši krog. In tako sem s hojo tudi nadaljeval, edino zaključil sem z 100 m "sprintom", a kdo ne bi, če se je tako navijalo, da te je kar poneslo. 40 krogov, 41,4 km, šest ur in dve minuti je vse skupaj naneslo. Presrečen, da mi je uspelo, presrečen, da nam je uspelo, presrečen, da je vse potekalo, kot je treba, v zadovoljstvo vseh sodelujočih, spremljevalcev in gledalcev, da sodnikov sploh ne omenjam. Naredili so resnično izvrstno delo, praktično brez napak in kapo dol, bi rekel Katanec!

A s tem še ni bilo konca. Konec je šele prišel. Čakali smo še enega tipa, ki je konec meseca januarja vstal iz fotelja in odšel tečt. Ko je pritekel skozi cilj, gromozanski aplavz, navijanje, spodbujanje, on pa s tako lahkotno lahkoto skozi cilj. Sem prepričan, da bi jih včeraj naredil še kar nekaj. In takrat so tudi mene preplavila čustva, tako vesel sem bil za njega, da mu je uspelo in uspelo mu je mnogo več, kot je lahko v mislih samo sanjal. Za marsikoga je bil ravno on zmagovalec. Verjetno še sam ne ve, da je v zadnji uri opravil kar devet krogov, 9315 m je opravil v zadnji šesti uri teka!! Kaj drugega rečt: Wega, še enkrat čestitke, prekosil si samega sebe pa mene tudi in to kar za štiri kroge.

In kaj reči na koncu. Vsekakor zahvala moji družini, sorodnikom, prijateljem, sotekmovalcem in spremljevalcem za opravljeno ogromno delo. Brez vas Sladkih6 ne bi bilo to, kar je včeraj bilo. Toliko hvale na račun organizacije je bilo danih, da nam ne preostane nič drugega kot reči, vidimo se drugo leto na Sladkih6 - drugič!