Peš na Pohorje od doma

Ideja se je porodila v moji glavi zgodaj spomladi lansko leto. Celo zimo sem pridno tekel, dvakrat tedensko, za vikend pa hoja po Šentiljski poti. Počasi sem spet prihajal v staro formo in veselje do teka se je spet počasi vračalo. Tako je padla odločitev, v Radence na 10 km tek, kakšen teden ali dva kasneje pa na Pohorje peš od doma. Pa se je nekje konec aprila vse zalomilo. Samo en neroden gib z motiko je bil potreben, da me je vsekalo v križu in vsi plani so splavali po vodi. Še prvomajske počitnice na morju niso bile to, kar bi morale biti. Komaj sem se premikal, jedel protibolečinske tablete in se smilil samemu sebi. Pa tako sem se veselil teka ob morju...

Tako sem se celo poletje boril z bolečinami v križu, išijasom, počasi sem spet začel hoditi. Spoznanje, da hoja pomaga pri bolečinah v križu mi je dala novo samozavest. Terapije v mesecu septembru pa so se izkazale za uspešne in  bolečine v križu so prenehale in sanje, da bi šel peš na Pohorje od doma so se spet pletle po moji glavi. Pa nikdar nisem našel časa ali poguma, da bi se odpravil. Tako dolgega podviga se pač že zelo dolgo nisem opravil, predvsem zato sem kolebal. Sem že razmišljal o naslednjem letu.

Pa so prišle krompirjeve počitnice, 31.oktobra pa je kazalo na prav lep dan. Odločim se skorajda čez noč in grem, kmalu po sončnem vzhodu, od doma seveda.

Pri načrtovanju poti sem imel v mislih kar nekaj variant. Na kocu je padla odločitev po najkrajši možni poti. Zg.Velka - Srebotje - Jakobski dol - Jareninski vrh - Pesnica - Maribor - Pohorje.

Večino poti je tako potekalo po asfaltnih cestah

nekaj malega tudi po delu Šentiljske planinske poti

na delu poti sem jo tudi prečkal, ampak to sem spoznal še letos pozimi, ko sem hodil po Šentiljski planinski poti.

 

Na poti iz  Poličkega vrha na Vukovski vrh sem se sicer malce izgubil, a so razgledi po Slovenskih goricah poplačali teh  nekaj minut negotovosti, ko nisem točno vedel kje sem.

Tam nekje sem prvič zagledal tudi Pohorje, nekje v daljavi se je prikazalo prav nesramno daleč 

Ampak z vsakim korakom sem bil bližje. Ko sem zagledal bale sena in Pohorje v ozadju je v trenutku padla odločitev o malo daljši pavzi. Kar sedel sem na teh balah in gledal Pohorje. Prav prevzelo me je in še danes ko pomislim na to pot se mi prvo prikaže prav ta slika.

Pa je bilo treba iti dalje. In v siju jesenskih barv se prikaže Pesnica. Pohorje pa je bilo še vedno prav nesramno daleč. Do sem sem potreboval dobre štiri ure in dobre pol poti je bilo za mano.

In kako daleč je v resnici se je pokazalo šele v nadaljevanju poti. tisti lažni občutek bližine Maribora je kazal prav napačno sliko.

Najprej pod avtocesto v Dobrenju,  kjer o pogledu na Pohorje ni bilo ne duha ne sluha

Zeleni čaj, kot okrepčilo v Košakih

Železniški kolodvor

kjer v bližini najdem v eni izmed izložb pravo motivacijo za nadaljnjo pot

in končno se na Lentu spet prikaže Pohorje. Pa zgleda, da ni nič bližje

Studenška brv

in cerkev Sv. Jožefa, kjer sem bil krščen

in končno Pohorje veliko bližje in prvič na poti se mi pričnejo kazati znaki utrujenosti

Ampak, da se bo ta pot skozi Maribor tako vlekla se mi ni niti sanjalo. Od Pesnice do vznožja Pohorja sem potreboval dobre dve uri, samo skozi Maribor skorajda uro in pol. In to kašno uro in pol. Če bi se še kdaj podal na to pot nikakor ne skozi mesto. Preveč ubija po tako dolgi hoji.

Pod Pohorjem me že čaka Janja. Nervozna kje sem, mi pride naproti. Z mano bo šla na Pohorje. Po kratki pavzi se začneva vzpenjat.

Že nič kolikokrat sem šel peš na Pohorje. Pred davnimi leti sem si celo zastavil cilj, da se bom v enem letu opravil 100 vzponov, pa mi ni uspelo. Zmanjkalo mi je natančno tri vzpone, me je zima prehitela, ali pa sem jih čez leto naredi premalo, kakor se vzame.

Občutki pri vzponu so bili čisto drugačni od običajnih. Za menoj je bilo le dobrih 30 km, utrujenost se je poznala od prvega koraka navzgor. A daleč od tega ,da bi dvomil o vrhu. Kratek počitek na Trikotni jasi in greva naprej. Začne se najstrmejši vzpon. Korak po koraku. Nato se zavedam, dva tri korake in pavza, spet par korakov in pavza. Pa kaj sem v Himalaji me je prešinilo? Takrat ugotovim, da sem odpovedal. Prvič občutim znake nemoči. Kar zastal sem, nisem se več mogle premikati. Vem lahko bi bila samo kriza, ki po nekem določenem času mine, poznam to. A tale moja nemoč je bila čisto nekaj drugega. Nikoli jo nisem poznal v tej obliki. 

Prav posebno majico sem si oblekel pred vzponom. Srčno sem si želel vrha, a je razum le prevladal. Obrneva se in nazaj v dolino. Vrh Pohorje bo name počakal na drugič.

Po dobrih osmih urah prispem v dolino. Cilj ni bil dosežen, a kot je dejal Nejc Zaplotnik:" Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor najde pot bo cilj vedno nosil v sebi". In naj bo tudi tokrat tako.

Poljsko-slovaško potepanje, julij 2016

A veš tisto, ko se ti zjutraj med tuširanjem v možganih odpre nek predalček, za katerega si že skoraj pozabil, da je sploh tam nekje? No, to se je danes zgodilo meni; po slabih dveh letih so se mi začeli tako jasno prikazovati nekateri prizori in dogodki našega poletnega potepanja po teh dveh deželah, da me je kar odneslo iz kopalnice do računalnika, kjer sem začela pregledovati slike. Presunilo me je, da se že po tako kratkem času (no, dve leti znata biti v kakšni drugi situaciji tudi zelo dolgi, ampak pustimo to) nisem spomnila nekih prigod in prizorov, ki bi brez teh fotk zdaj že odšli v večno pozabo. Res bi bilo škoda in zato moram to zdaj popraviti.

Torej, proti koncu julija 2016, smo zgodaj zjutraj sedli v našega maxija in se mimo Dunaja in Bratislave odpeljali do Trenčina na Slovaškem, kjer so le nekaj dni prej, prav nogometaši tega kluba ustavili Olimpijo v kvalifikacijah za Ligo prvakov. No, ni bil glih ta dogodek povod, da se ustavimo tukaj, pač pa je bil že čas za kakšno kavico in čaj.

Nato smo se povzpeli še do gradu, ki kraljuje nad mestom in velja za enega največjih na Slovaškem.

Ker vstop brez vodiča ni mogoč, smo se morali priključiti skupini domačih turistov, kar je pomenilo, da smo poslušali slovaščino, oziroma slovenski in celo nekaj razumeli. Itak pa zgodovina gradu ni naš primarni interes ;)

Pot smo nadaljevali proti končni destinaciji tistega dne, to so bili Zakopani, ki sicer veljajo za zimsko prestolnico Poljske. Bolj kot smo se bližali, bolj je lilo z neba. Uf, to bo pa mokro, smo razmišljali. Ko smo prispeli, smo se znašli v taki gužvi, da nam nič ni bilo jasno. Premikali smo se po polžje in se čudili, čemu je tako. Valjda, da je naš 4U apartments bil čisto na drugi strani mesta in smo pač morali požreti to neprijetno dobrodošlico. Ko smo se le pripeljali do tja, nas je tam že čakala ženska, ki nam je predala ključe in nas seznanila z vsem, kar spada zraven. Najprej se je nekaj mučila z angleščino, potem smo pa ugotovili, da se lahko kar lepo sporazumevamo tudi vsak v svojem jeziku, če le ona govori dovolj počasi. Apartma je bil lepo urejen, prostoren, čist in če rečem še, da je bil kot iz Ikeinega kataloga, čisto nič ne pretiravam. Res je bil. Očitno je lastnica velika »fenica« Ikee. No, mi smo se razpakirali, osvežili in se podali v iskanje kakšne restavracije, kjer bi lahko kaj povečerjali. Naša prva poljska večerja so bili pierogi, tradicionalna poljska jed, ki je več kot zadovoljila naše lačne želodčke.

Okusno, ni kaj. Lačni ziher ne bomo ;)

Po večerji smo se odpravili še na krajši sprehod in to je bilo vse za prvi dan.

Naslednji dan smo se po zajtrku najprej odpeljali do smučarske skakalnice, zaradi katere mi sploh vemo za Zakopane. Hehe, nekako se kar naprej gibamo po teh zimsko-športnih prizoriščih, le da jih mi obiskujemo poleti, ko se tam nič ne dogaja, pozimi pa hodimo na morje, čudaki jedni :D

Seveda smo se s sedežnico odpeljali tudi na vrh skakalnice, ker je treba doživeti ta pogled navzdol po zaletišču...

Hvala lepa, to mi čisto zadostuje, gremo dalje. Čas je bil za kakšen prigrizek; na štantih se je našlo marsikaj, najprej pa smo se seveda lotili znamenitih oscypkov, dimljenega sira iz slanega ovčjega mleka.

Nikogar od nas niso tako prepričali, da bi rekli še, zato je bila naslednja stvar, ki smo si jo privoščili, sladki gofry, ali po naše – vaflji s sadjem in smetano. To se je v naslednjih dneh še večkrat ponovilo, ker so bili res dobri.

Poleg štantov s hrano pa ni manjkalo niti tistih, na katerih so prodajali tradicionalno turistično kramo. V oči nam je padlo, da so povsod in tu res mislim dobesedno povsod, prodajali tudi pelerine vseh mogočih barv. Glede na vremensko napoved, ki je kar naprej obetala padavine, se nam je nekako zazdelo, da bi nam te znale celo koristiti. In res je bilo tako. V prihajajočih dneh namreč ni bilo niti dneva, da vsaj v popoldanskih urah ne bi bilo plohe. Nakup teh pisanih pelerin se je tako izkazal za najboljšo investicijo na tem potovanju.

Popoldne smo se odpravili do Kužnic, ki so del Nacionalnega parka Tatre.

Sprehod po ogromnem parku nas je privedel do spodnje postaje gondolske žičnice, s katero se lahko odpelješ na 1987 m visoki Kasprowy Wierch. Itak smo morali spet vedriti, čas je bil ravno primeren za popoldansko kavico in čaj.

3. dan je bil namenjen obisku še enega turističnega bisera, to je jezero Morskie Oko. Mislim, da prevod ni potreben ;) ki je od Zakopanov oddaljeno kakšne pol ure vožnje z avtom. Gre za največje jezero v poljskih Tatrah, ki leži 1395 m visoko. Kot ponavadi, smo bili tudi tokrat pri tazgodnjih. To se nam je obrestovalo, saj je bilo parkirišče v Polani Palenici, kjer moraš pustiti avto, še skoraj prazno. Do jezera je nato še kakšnih 9 km lažjega vzpona, tja pa lahko prideš na dva načina (no, tudi tretji in še kakšen je za tiste z bolj debelo denarnico) in sicer: večji del poti se lahko pelješ na vozu s konjsko vprego ali pa greš od začetka do konca peš.

Mi smo se seveda odločili za to drugo varianto. In še dobro, da smo se, ker se je izkazalo, da se mora voz najprej napolniti, kar pa ob tej zgodnji uri, ko se mi podamo na pot, niti ni tako običajno. Tako nas je prvi voz dohitel šele, ko smo bili mi že na polovici poti. Pa še druga prednost, če greš peš – pot je definitivno lepša ;)

Po slabih dveh urah hoje se  pred nami končno odpre pogled na jezero.

Okoli njega vodi pot, na katero smo se podali tudi mi in bili nagrajeni s čudovitimi razgledi.

Pa na zanimive sopotnike smo tudi naleteli.

Bolj, kot se je ura bližala poldnevu, več je bilo ljudi. Prihajali so v kolonah in že na daleč si lahko opazil, kdo se je pripeljal, (sandalčki in natikači)  kdo pa pripešačil. Na nebu so se zopet začeli zbirati temni oblaki in ni trajalo dolgo, da so nas pošpricale prve dežne kaplje. Ni panike, mi imamo pelerine… Hip-hip-hip, strašni trik in že smo happy Pokemon family :D

In tako smo  veselo nadaljevali pot nazaj do avta. Preden smo prišli do njega, je nehalo deževati, tu pa tam pa se je prikazalo celo sonce. Pelerine smo spet slekli in mislim, da sem takrat, v točno tistem trenutku, dojela in sprejela tudi dejstvo, da mi dež dopusta pač ne more pokvariti. Do takrat sem bila namreč zaradi slabih napovedi kar malo sitna, priznam.

Popoldne smo se želeli sprehoditi še po Krupowki, znameniti ulici v centru Zakopanov. Seveda nas je najprej spet namočilo, na srečo pa ni trajalo dolgo, da je spet posijalo sonce. Mene so bolj kot trgovine in restavracije fascinirali turisti v teh famoznih pelerinah.

Še en zanimiv dan je bil za nami, z mislimi pa smo bili že v naslednjem jutru, ko smo si za cilj izbrali Kasprowy Wierch, ki je ena od najbolj prepoznavnih gora v Tatrah. Z  vrha, ki leži 1987 metrov visoko, se ponujajo neskončno lepi razgledi na vse strani, dostop pa je zaradi gondolske žičnice, ki te v nekaj minutah potegne do vrha, omogočen prav vsakomur.

Res, dihjemajoče, bi lahko rekla.

Seveda se mi nismo zadovoljili samo s tem, da smo se pripeljali gor, odločili smo se še za pohod po grebenu, s katerega se ti na eni strani odpira pogled proti Slovaški, na drugi pa proti Poljski.

Gamsi, ki smo jih srečali ob poti, niso kazali kakšne posebne nacionalne pripadnosti ;) Njim je bilo vseeno, nam pa tudi.

Pot je bila čudovita in kar se tiče mene, predvsem zelo varna, tako da sem se lahko brez skrbi ozirala okoli in fotkala. Pravzaprav sta me morala moja dva kar malo priganjati, da se nisem predolgo obirala na enem mestu.

No, spet tista fora o tem, da smo bolj zgodnji. Ob povratku je na trenutke zgledalo, kot da se je pol Poljske odločilo za obisk tega vrha.

Nekje med »kočerjo« in prihodom v apartma, se je spet malo vlilo, kar pa sploh ni pokvarilo našega zadovoljstva, saj smo si v bistvu uspeli pogledati in obiskati vse, kar smo načrtovali.  

Novo jutro je pomenilo slovo od Zakopanov in premik v dobrih 100 km oddaljeni Krakov, kjer smo nekje v predmestju imeli rezerviran  Apartment Arena. Pogled z balkona je tudi pojasnil, zakaj se tako imenuje, v bližini stoji namreč športna dvorana z enakim imenom. Avto smo lahko dali v garažo, kar se nam je zdelo super, apartma sam pa je bil spet kopija tistega, kar lahko najdeš v Ikei. Ana je vsekakor prišla na svoj račun ;)

Že nekaj dni prej, preden smo se podali na to potovanje, sem v novicah zasledila, da se bo v Krakovu v tem času, ko bomo tam tudi mi, odvijal Svetovni dan mladih. Omenjen je bil tudi papež in to je bilo to. Tej novici nisem posvečala neke posebne pozornosti, dokler me ni na to spomnil tudi lastnik apartmaja, ki je povedal, da je v teh dneh v Krakovu vse zasedeno in skoraj ni mogoče dobiti proste sobe. No, pa sem si šla malo bolj natančno pogledat, za kaj sploh gre.

Svetovni dan mladih – SDM je shod katoliške mladine iz vsega sveta, ki ga imenujejo tudi katoliški Woodstock, zasnoval pa ga je leta 1986 poljski papež Janez Pavel II. In mi je bilo že malo bolj jasno. Vsaj mislila sem, da mi je…

Začelo se je že na postaji, kjer smo skupaj z množico mladih Afričanov čakali tramvaj, da se odpeljemo v center mesta. Žlobudrali so v neki svoji, nam popolnoma nerazumljivi govorici, se smejali in bili videti prav veselo razigrani. Ko je tramvaj končno pripeljal, smo se skupaj z njimi zgužvali med Brazilce, Argentince, Nemce, Japonce…, svet v malem skratka. Izstopili smo tam, kjer je izstopila večina. Do glavnega trga, ki leži v starem mestnem jedru, smo še nekaj minut hodili v koloni, skupaj z mladimi iz vsega sveta. Bližje, kot smo prihajali, bolj se je slišalo petje, bobni, vzkliki, navijanje… Počasi smo začeli dojemati razsežnost tega dogajanja. Ob prihodu na trg, sredi katerega stoji spomenik pisatelju Adamu Mickiewiczu, se oči kar niso mogle odtrgati pogledu na mavrično množico mladih in malo manj mladih, ki so se, bolj kot ne, v pesmi in plesu pozibavali sem in tja.

Slišali smo mnoge znane in neznane jezike, prepoznavali pripadnike takšnih in drugačnih narodov, srečali Slovence… Ni, da ni!

Vse znamenitosti, ki obkrožajo ta veličastni trg, so kar nekako v drugem planu in ne pridejo do izraza. Ne moreš, da se ne bi obrnil za kakšno zanimivo, pojočo skupino, pa naj so to severnjaki, južnjaki, vzhodnjaki ali karkoli že. Pa skupinice mladih in malo manj mladih nun, nasmejanih do ušes, pa vsi tisti patri in župniki, kot da bi jih pobrali iz mehiških nadaljevank… Noro!

Nekako se le prebijamo po teh ulicah in iščemo prostor, kjer bomo lahko kaj pojedli. Le kje drugje bi ga našli, kot v restavraciji Pod Aniolami, ali “pod angeli” po naše.

Čeprav se običajno v takih množičnih zadevah, kjer so ljudje tako nagneteni skupaj, precej slabo in neugodno počutim, moram priznati, da me to tukaj niti ni tako zelo motilo. Toliko dobre volje, toliko nasmejanih in prijaznih obrazov na enem mestu, še nikjer nisem videla. Vzdušje je bilo nalezljivo.

In tako je bilo še naslednja dva dni, ki smo jih preživeli v tem mestu. Kljub gneči vsepovsod, kamor si se obrnil, smo si uspeli ogledati znamenitosti tega mesta,

ob tem pa sem mimogrede s svojim fotkičem ujela še samega papeža Frančiška in to v njegovi živi različici.

Rajko pa je bil povabljen celo na avdienco, najprej k bivšemu, potem pa še k aktualnemu ;)

Naš dopust se je počasi iztekal in odpravili smo se proti domu. Spotoma smo se odločili  za še en postanek in nočitev v Bojnicah na Slovaškem. Bojnice so poznane predvsem po dvorcu Bojnice, ki velja za enega najlepših zakladov na Slovaškem. Bo že držalo, glede na vse, kar smo uspeli videti.

In tako se je naša pot počasi obrnila proti domu. Še bolj, kot kadarkoli prej, smo začutili tisto, da je najlepše na potovanju takrat, ko prideš domov.