Formaraton 2012

Tole naj bi bil nekakšen testni tek za Biel. Nekaj časa sem celo razmišljal o Beograjskem maratonu, ki je isti vikend kot Formaraton, a je prevladovalo mnenje, da mi bo bolj koristil dolg  osemurni tek. Tako je bil cilj teči vseh osem ur, nekako skrito sem se pa spogledoval s tridesetimi krogi.

Začelo se je neuspešno že v petek. Košnja na parceli naj bi bila nekakšno ogrevanje za sobotni tek, v resnici pa prej enostavno ni bilo časa, pa vsaj do konca prvomajskih praznikov jih sedaj tudi verjetno ne bo. Pa mi ni uspelo, me je nagnala nevihta. Ravno do vrta sem prišel, sicer sem še nekaj časa vztrajal, pa sem videl, da nima smisla, pa še premokro je postajalo. Ko pridem domov pa niti kaplje...

Tokrat sva se teka udeležila oba z Marjetko, njen cilj pa je bil odteči prvo polovičko. Že doma sem obljubil, da bova prvih pet krogov odtekla skupaj. Pa sva jih, celo več.

Pričelo se je tako, da sem si svojo štartno številko pripenjal šele takrat, ko je že bil dan znak za štart. Sicer  nisva nič zamudila, ker bi tako ali tako štartala med zadnjimi, a vseeno sem pogrešal skupni štart srčnih in sladkih. Potem se je pa vlilo. Napovedana ploha je prišla ravno v času štarta. Pa nas ni nič kaj preveč motilo, mokri pa smo le bili, mokri.

Na prvem vmesnem času zaslišim samo en pisk. Pogledam najprej na svojo nogo. Moj čip je na svojem mestu, kaj pa Marjetkin? Pa začne brskat po žepih. Ima ga, samo v jakni, jakna pa v štartno ciljnem prostoru. Tako sva takoj po prvem krogu zavila v boks in namestila čip. Ker pa imava veze, sva tisti krog le uspela uvrstiti v končni rezultat ;)

Tako sva prve kroge tekla lepo skupaj. In ker je Marjetki šlo tako lepo sem se odločil, da kar nadaljujem z njo. Meni se ni nikamor mudilo, počasni začetek pa je tako ali tako odlična formula za končni uspeh  na dolgih tekih. Sem že večkrat rekel,da bo morala z mano štartati na Bielu. Tako sva lepo skupaj pretekla 11 krogov, kar je bilo več kot odlično. Vesela se razideva, jaz naprej po progi, ona pa namakt v Tivoli. Sem kasneje rekel, da bi bilo bolje, če bi šel z njo.

Nekje okrog 35 km kot strela z jasnega. Brez kakšnega opozorila, brez predhodne bolečine, kar tako mimo grede. Kot da bi me kdo z iglo piknil na zunanjo stran desnega kolena. Najprej sem bolečino ignoriral, a kaj hitro sem spoznal, da tokrat gre za res. Pa ravno pred kratkim sem razmišljal, kako dobro mi gre brez poškodb. Prva misel je bila,da bi odnehal, a se odločim, da prehodim še tri kroge in opravim vsaj z maratonom. Ekipo TF- Sladkih6 pač ni moč kar tako pustiti na cedilu.  Še sreča, da srečam Karin, ki z menoj odhodi še dva kroga.

Sam bi verjetno obupal, še hoditi je bilo namreč težko. Vmes pogledam na uro in kar ne minejo kilometri. 38,6km, 38,9km, kot da bi minila cela večnost. Kar ne morem verjet. Kljub klepetu. Sem pa dobil od nje kar nekaj koristnih nasvetov, kako se pozdravit. Kako koristni pa bodo pa bomo še videli. Glukozamin in omega 3 maščobne kisline so baje recept za ozdravitev. Pa konjska maža baje tudi.

Zadnji krog prehodi z nama še Marjetka in cilj. Prazen ,razočaran, obupan. Saj ne vem kaj bi rekel. V momentu se mi vse zruši, kot hiša iz kart. Počutim se, kot,da bi me kdo z macolo,  po drugi strani pa sploh nimam občutka, da sem opravil z maratonom. Res nič, čisto nič, samo boleče koleno me opominja, da sem tekel, očitno sem res dobro pripravljen, a koleno očitno ni zdržalo...